Izlet na Struško

V nedeljo, 27.5. nas je Alenka z svojim pomočnikom Robijem vodila na zelo razgledno pogorje Struške. Njen najvišji vrh je 1947m visoki Veliki vrh.
Tako smo se večina dobili pod Halo Tivoli. Kar precej se nas je “nabralo”. Alenkini izleti so večinoma zelo množični. Tako so se nam pridružili tudi nekateri novi člani in tudi člani drugih društev, kot n.pr. Ajda iz PD Obrtnik in seveda Robi iz PD Križe. Skupaj je napadalo Struško, četa kar 30 pohodnikov oz. pohodnic.
Vožnja do parkirišča, platoja pod Strmelo je bila kar razgibana. Do Pristave dokaj ugodna saj je bil asfalt, od tu pa bolj rovtarska z nekaj ovirami -beri drevesi čez cesto- in večimi križišči, vendar z pomočjo špecialke smo uspešno prevozili vse ovire do parkirnega prostora. Tu je potem nastopil manjši problemček, kako avtomobile posortirati na majhnem prostoru, dodatno pa je nad nami grozila visoka krušljiva skala. Po posvetu smo tudi to operacijo uspešno izvedli in začel se je pohod. Neoznačena pot nam je delala kar nekaj preglavic. Tako smo en del poti morali nazaj (prvi so bili zadnji in zadnji prvi), a le za kratko, saj sta naša vodiča kmalu našla pravo pot. In tako smo lepo ob krasnih panoramskih pogledih prišli najprej do planine Medji dol. Ime je dobilo po medvedih, ki so tu prečkali mejo in se napotili v Avstrijo, morda na kavo. Tu nas je zapustila Ljubica, ker se ni najbolje počutila in je prišla potem direktno do koče. Ostali pa smo pohod nadaljevali naprej po grebenu gori doli do najvišjega vrha, kjer je tudi postojanka radioamaterjev.
Po obedu in slikanju smo se spustili do lovske koče na planini Svečica. Okusni ješprenj z nekaj mesa je kar teknil. Ob odhodu pesem, glavni dirigent in pevec je bil se ve Franci (na balanci). Prijazne gospodarica koče nas je še snemala, tako, da je ta posnetek najbrž že na Facebook-u. Ko smo tako veselo odhajali nas je za trenutek zaustavil gorski kolesar. Lepo smo mu zaploskali in se podali naprej v dolino ob špalirju narcis in drugih planinskih cvetic.
Lepa lovska potka, posuta z mehkim lanskim listjem nas je uspešno, sicer z nekaj žulji, pripeljala do naših avtomobilov. Nadaljno navodilo Alenke je bilo, da se dobimo pri koči na Pristavi. Silvo in Janez sta bila bolj lačna in sta se odpeljala kar naprej, do gigantskih zrezkov ob spremljavi pogledov pravega medveda. Ob težko pričakani kavi smo ostali še enkrat odpeli “Sivo pot”, se gasilsko poslikali in se na koncu židane volje poslovili.
Vsa pohvala naši vodički Alenki za prijeten izlet.
in še lep pozdrav
Marjan
Slike

Hits: 4