Izlet na Sveti Peter nad Krko
Na pustno nedeljo sem organiziral pohod na 888m visoki Sv.Peter nad Dvorom pri Žužemberku. In kot je zadnja leta že kar običaj pri mojih vodenjih, me je večtedenska bolezen zopet prisilila v to, da sem tudi tokratno vodenje prepustil moji Nataši in tole nadaljevanje sestavil na osnovi njene pripovedi. Po nekaj korakih smo se že ustavili pri ostankih železarne, ki je na Dvoru delovala v letih 1796 – 1891. Auerspergova železarna, kot se je imenovala, je bila v tistih časih eden najpomembnejših industrijskih obratov na Slovenskem. V začetku je obratovala kot klasična fužina, od leta 1820, ko se je zamenjal direktor, pa je svojo proizvodnjo preusmerila v železolivarstvo (izgleda, da so že takrat uspešne zamenjave direktorjev oživila proizvodnjo). Izdelovali so stroje, strelivo, mostove, vodovodne cevi, vodnjake, peči, gradbene elemente, nagrobne spomenike in tudi uporabne in okrasne predmete za hišno rabo. Proti koncu stoletja pa jih je konkurenca tako povozila, da so morali leta 1891 prenehati z obratovanjem. Danes na nekdanjo železarno spominjajo še poslopja strojnice in modelarne, na livarno pa kupolna peč. Naš cilj pa je bil še daleč in po dobre pol ure hoje smo se začeli vzpenjati strmo v gozd po stezi, ob kateri so postaje Kristusovega križevega pota. Mi smo se potili v svojem potu in še sreča, da smo ob našem postanku za malico doživeli prijetno presenečenje, saj nam je Frenk, tako kot lansko leto ob tem času, ko smo se potepali čez Sv.Ano proti Katreljevemu, tudi tokrat postregel s kuhanim vinom. Tokrat je imel nemalo težav z zasneženimi gozdnimi cestami in prav zato smo mu bili še toliko bolj hvaležni za njegov trud. Izgubiti pa se tudi ne bi mogel, saj je tu blizu doma. Po tem poživilu nas je petnajsterica seveda nadaljevala s hojo po težkem južnem snegu, ampak kmalu smo dosegli vrh našega Sv. Petra, kjer nas je v miniaturni leseni lovski koči dočakal domačin s pravim planinskim čajem. Še skok na razgledni stolp, pa nismo imeli pretirane sreče z vremenom, torej tudi z razgledom ne. In še dež, kar pogosti spremljevalec naših izletov, je bil napovedan. Zato smo se hitro odpravili proti Soteski, znani po veliki žagi. Ampak do nje nismo prišli, saj nas je ena od krožnih poti vodila nazaj po markacijah evropske peš poti proti Dvoru in našim avtomobilom in na poti domov nas je že spremljal dež. Za Iskrin časopis Franci Hrastar
Hits: 12