Izlet na Malo Tičarico

TEHNIČNO POROČILO
DATUM IZLETA: 2.8. 2009
KRAJ (nadmorska višina):Mala Tičarica(2071m
GORSTVO (POKRAJINA):Julijske Alpe
DOLŽINA IZLETA: enodnevni
ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 21
VODNIKA PRIPRAVNIKA: Klančar Marjan, Sakelšek Alenka
ČAS ODHODA IZ lJUBLJANE: 5.30
IZHODIŠČE (nadmorska višina): Planina Blato (cca 1100m
ČAS PRIČETKA HOJE: 08.00
ČAS HOJE PO ODSEKIH:
Medvedji dol – Celovška koča …. 1.5 h
Celovška koča – Kozjak / Geißberg …. 1 h
Kozjak / Geißberg – Celovška koča – Medvedji dol … 2 h
SKUPEN ČAS HOJE : cca. 4.5h skupaj z počitki 5.5 h
ČAS ZAKLJUČKA HOJE: 13.30
PREHOJENI VIŠINSKI METRI: 800m + 800m skupaj cca. 1600 m
ZAHTEVNOST POTI: lahka, nezahtevna
OZNAKA POTI: štev. 603
KVALITETA OZNAČENOSTI POTI: dobra
VREMENSKE RAZMERE: Dokaj oblačno in megleno, v drugem delu tudi nekaj sonca in potem tudi nekaj kaplic dežja
NEVARNOSTI NA POTI: načeloma jih ni bilo, le spolzka trava po pobočju gore
ZANIMIVOSTI NA IZLETU (turistične, kulturne, zgodovinske,…): Vožnja mimo slovenskih krajev na avstrijskem Koroškem, Medvedja dolina, Pogledi na severno steno Stola in Vajneža
OPIS GORE: Vrh se nahaja severno od glavnega grebena Karavank na avstrijski strani nad Klagenfurter Hutte (Celovška koča). Na prostranem a prepadnem vrhu stoji križ na katerem je vpisna skrinjica. Tudi razgled z vrha je lep saj se vidijo prepadne severne stene Karavank (Vajnež, Stol, Vrtača in drugi. Proti severu pa razgled seže po Dravski dolini in vrhovom nad omenjeno dolino. Kratko o izletu Odkar sta naša novi vodniki – pripravniki, Alenka, Dušan in Marjan, začela z svojim delom, se je kar nekaj premenilo v vodenju naših izletov. Še posebno se je potrudila Alenka, ki je pripeljala v društvo tudi nekaj novih in mlajših moči. Izleti so postali bolj zanimivi, varni in disciplina vodenih je na visokem nivoju. Osnovna smernica naših izletov je tako postala uspešna in varna vrnitev v dolino, kjer se vsak izlet tudi konča.
Zgodnja ura je nekoliko prehitela Jaka, tako da nismo mogli v celoti izkoristiti njegov kombi za prevoz. Po krajšem postanku v Bohinju, smo se zapeljali do Planine Blato, od koder smo se nekaj po osmi uri odpravili proti planini Jezero. Od tu smo po krajšem počitu potem, lepo v koloni, nadaljevali pohod na Dedno polje in Ovčjo planino. Pot je bila lepo uhojena in markirana, tako ni bilo problemov z vodenjem. Večkrat smo se ustavili, nekaj popili in opazovali čudovoto pokrajino. Cvetoča travnata pokrajina in trdoživi viharniki so okupirali naš pogled. Nad Ovčjo planino so se potem še lepo odprli pogledi tudi na bližje skalnate vrhove, ki so nam še dodatno razvedrile naše oči. Na križišču poti smo potem zavili severno proti Špruhi in se dvignili na naš najvišji cilj, na Malo Tičarico.
Jasno nebo in čisti zrak so nam ponujali pogled po širokem obzorju. Sive skale bližnjih in dalnjih gora in zelena pokrajina pod nami, so se prelivale z barvami, katere bodo še dolgo ostale v naši zavesti. Valentina pa nam je popestrila ogled z razlago o nastanku in opisu sedmerih jezer. Nekateri so si na vrhu nekoliko izpraznili nahrbtnike. Med njimi tudi Jaka, ki je nosil s sabo celo kračo suhega mesa. Tudi Aldo, kuža ki je spremljal Tino, je poskusil kako dobra je krača. Čez čas, po točno določeni uri nas je Alenka odvedla proti sedlu pod goro, kjer smo naredili tudi obvezno »gasilsko«. Spodaj na prelazu pa sta nas potrpežljivo čakali dve planinki, ki sta se odločile prihraniti nekaj moči za nadaljevanje, proti koči pri Sedmerih jezerih in nato v dolino. Spust v dolino sedmerih je bil nekoliko bolj zahteven. Previdno smo otipavali skale in tako sestopali počasi v dolino. Čeprav je hotel pogled na dolino jezer večkrat po svoji poti, smo se vsi zavedali, da je potrebna skrajna previdnost še posebno pri tako številni skupini planincev in planink. Pri koči smo nato z dokaj čudnimi občutki vrnili pogled na ostenje gore katero smo ravnokar zapustili. Prepadno ostenje je na nas delovalo kar nekoliko strašujoče. Pri koči smo postali kar celo uro. Tako je bilo dovolj časa za za topli obrok in počitek, saj nas je na koncu čakal še dolg spust v dolino.
Pot v dolino je potekala skozi dolino po gozdu in tudi mimo sedmega, Črnega jezera. Podrta drevesa in viharniki ob poti so izražale vso krutost narave. Kljub temu pa je z svojo čarobno roko narava oblikovala enkratne skulpture tako je bilo vse veliko bolj prijetno za pogled.
Za konec pa nepozaben spust po Komarči do Savice. Še predno smo se začeli spuščati, nam je Lado zabičal, da moramo skrajno paziti, da ne sprožimo kamenja. Jeklenica in nekaj klinov je bilo dovolj, da je potem pregnalo naš strah. Tako smo na koncu vsi varno pristali pri koči ob Izviru Savice. Zelo smo bili veseli obiska našega inštruktorja Jožeta Varla, ki si je vzel tudi toliko časa, da je zapeljal naše voznike do avtomobilov na planini Blato. Na koncu smo z nekaj besedami obnovili našo pot in ze tudi zahvalili Jožetu, da smo lahko naše znanje pridobljeno na tečaju uspešno sprovedli v dejanja.
Marjan Klančar
Slike

Hits: 9