Izlet na Trstelj – Fajtni Vrh

Matematični opis izleta idealno {vreme, pot, druščina, poln avtobus, šofer}. Današnji planinski pohod na Primorsko so dejansko spet zaznamovali sami presežniki.
Ko sem zjutraj pogledal proti temnemu nebu, me ni prav nič razveselilo. Temni oblaki, megla in velike luže ob robeh cest so obetali pravo aprilsko vreme. No, mi kot “strokovnjaki” za vreme, se nismo dali kar tako. Pomislili smo na to, da je vremenska napoved večkrat tudi napačna in to ponavadi na slabše. Prav to se je zgodilo na današnji dan. Ob sedmih, nas je avtobus odpeljal po primorski avtocesti do Razdrtega in potem skozi Rebernice, Podnanosa, na Komen. Tu nam je domačin odsvetoval bližnjico skozi Sveto, ker cesto prekopavajo. Nekaj ovinkov smo pot ponovili, seveda nazaj, in potem po glavni cesti varno pripeljali do Temnice. Tu se je naš pohod tudi začel. Po kratkem intermecu, tako, da smo se vsi pripravili, smo jo veselo mahnili proti Stjenkovi koči pod Trsteljem. Nekoliko smo presenetili gospodarja koče, saj nas tako zgodaj še ni pričakoval. Imel je še zaprto, čeprav bi morala biti koča odprta že najmanj eno uro.(tako je bilo napisano na vratih). Zunaj so bile vse mize mokre in nič kaj prijetno nebi bilo na mrazu in za mokrimi mizami. Nekajkrat smo obkrožili kočo in že je Milka bolj glasno povedala,da je koča sedaj odprta. Veselo smo vstopili. Na pripombe, da sem slab vodič, ker se nismo nikjer ustavili za običajno kavo, sem odredil pol ure postanka, kar se je potem zavleklo še za četrt ure. Seveda, takoj smo naročili kavo in čaje ter se tudi nekoliko okrepčali z hrano iz ruzakov. Ob zadjem pozivu smo krenili na Trstelj opravili nekaj fotk, si ogledali bližnje gore, daljne so bile namreč v oblakih. Tudi morje smo prav lepo videli. No, ker je bil to le vmesni postanek ogled ni dolgo trajal. Tabla na poti nas je opozarjala, da nas čaka dve uri in pol hoje ter vzponov na številne vrhove. Ko smo vse na koncu prešteli, jih je bilo kar osem. Čeprav je celo noč deževalo je bila pot dokaj suha, bistveno pri vsem tem pa je, da ni bila blatna. Kraška pokrajina vodo najbrž kar sproti popije. Mimo rovov, jam, kavern iz prve svetovne vojne nas je vodila pot. Nekoliko razočarani so bili zbiralci žigov, saj so bile na vrhovih samo vpisne knjige. Razburkana pokrajina je zaznamovala skoraj celotno pot. Zaradi dokaj zgodnjepomladanskega pohoda smo bili prikrajšani za številne barvite cvetove, saj na tleh razen nasada žejbla nismo videli. No, dobra volja zato ni bila prav nič manjša. Gosto grmičevje se je na koncu vendarle odprlo. Na vrhu Fajtega hriba smo se tako lahko posedli po suhi travi in do konca izpraznili naše nahrbtnike. Tudi sonce je bili kar toplo, tako da nas ni mrazilo in smo lahko brez težav zamenjali garderobo. Privoščili smo si dokaj dolg počitek. Ogledali smo si sosednje vrhove in doline tja do Gorice, Nanosa in Trsta in se potem odpravili v dolino. Izbrali smo krajšo varianto. Drago ima namreč še vedno težave z poškodbo in mi smo bili seveda solidarni. To je tudi naše prvenstveno vodilo. Na koncu, v Kostanjevici nas je čakal avtobus in prijazen šofer Jaka. Žeja nas je potem vodila do Komna. Obvezno pa moram poudariti, da smo počastili tudi rojstni dan našega planinca Jakato. Vse najboljše še enkrat Jaka. Ob zimzeleni glasbi v avtobusu smo srečno prispeli v Ljubljano.
Na snidenje na prihodnjem izletu, v začetku marca.
Marjan Klančar
Slike

Hits: 3