Izlet na Vajnež

Izlet na Vajnež

Bili smo na gorskem grebenu med Golico in Stolom, kjer smo osvojili 2104 m visoki VAJNEŽ.
Zopet se nas je zbrala kar lepa druščina Iskrinih planincev in večina nas se je spraševala, kam sploh gremo, saj so za to goro slišali le redki naši člani. Seveda jim je bilo vsem jasno že pri pošiljanju mojega obvestila za izlet, da gremo na eno najlepših razglednih točk v Karavankah.
Naša pot z avtomobili se je končala ob jezeru hidroelektrarne v Javorniškem rovtu in kar takoj smo z težkimi nahrbtniki zagrizli v strmino, imenovano Medji dol. Začetek poti je res zelo strm in tiste z malo manj kondicije je kar malo zvilo. No, ampak težave so bile pozabljene, ko smo prilezli ven iz gozda, kje se na sedlu Kočna odcepi grebenska pot levo proti Golici, na prostranem sedlu pa so se na pašniku pasle krave, medtem ko so iskrivi konji in žrebički ovohavali naše nahrbtnike in nas prosili za kakšen priboljšek. In kratek pomenek z lastnikom črede konj je nam prav odgovarjal, da smo nekateri si privoščili vsaj mamo počitka. To seveda ne velja za naše ta hitre planince, ki so bili že daleč spredaj. Seveda smo tudi ta zadnji kmalu prišli pod Karavanški greben, kjer se nam je odprl še lepši razgled na Julijske Alpe z mogočnim Triglavom v sredini, kot malo prej iz sedla. Pa Jesenice so bile skoraj tik pod nami in v pogledu malo levo nas je vabil Bled s svojim jezerom in otočkom. Izgledalo je kot slika z razglednice, res prečudoviti razgledi, ki so nas spremljali vse do vrha Vajneža, iz katerega se odpre pa še pogled proti Celovški kotlini. Ta vršac tvori severozahodno krilo Stolovega masiva in se kot mogočna kulisa dviga iznad Koroške Bele. Pod Vajnežem je planina Belščica, skozi katero se spušča od daleč vidna sicer položna, a izrazita Vajneževa grapa oziroma drča imenovana.
Sicer pa je Vajnež z okolico iz botaničnega pogleda znan po tem, da na njegovih pobočjih raste Seguierova zlatica (Ranunculus seguieri), katero je prvi odkril Karel Zois in ki si jo našli še edino na Begunjščici. Ta redka rastlina je visoka 20 cm in sprva močno dlakava. Ima bele cvetove (iz knjige dr. Nade Praprotnik – Sprehod po Juliani).
Res škoda, da nismo ta vrh osvojili v pozni pomladi, saj je tudi Julius Kugy je zapisal:
»Toda nič, prav nič na tem svetu se ne more kosati z lepoto, ki jo božja milost siplje prek gora, ko prične nanje lesti pomlad. Ko si temni travnik ob robu gozda, rešen snežne odeje, oddahne in pogleda v beli dan ves spočit, živo topel in nared za vsa čudežna dejanja. Ko pojo po gozdu drozgi, z vseh sten pa vise dišeči jegliči… Prevzet in kot v snu stojiš srečen in strmiš: pobočja odeva majsko zelenje, vse gore so v svatovskem krasu. Veselo svatovanje je! Tedaj pojdi z menoj in daj, da te vodim… Rad bi ti pokazal vso to lepoto!«
Kljub vsemu smo se zadovoljni in prijetno utrujeni vrnili v dolino, saj nam je vreme (bilo je dan po dežju) omogočilo videnje tistega dela naše domovine (in še to iz ptičje perspektive), za kar bi bili lahko ob čisto normalno lepem vremenu, prikrajšani.
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar
Slike

Hits: 1