Velika planina

Idilika A je lepo?

Nedaleč od prestolnice se odpira svet planin in čudovite narave. Če odmislimo 1000m vzpona je bil to prijeten sprehod med zelenicami ter nekoliko daljši pohod po planini. Po planini so že na ves glas zažvenketali kravji zvonci. Sicer ob vročem soncu je bila živina že nekoliko utrujena in bolj poležavala, čeprav je bilo le malo sence. Najbrž so jo poiskali nekje drugod… in le tu in tam se je kakšen teliček skrival za materino senco ali za udorino mehke zemlje.

Marija Snešna Gasilska pri Mariji Snežni.

Nekaj pred osmo smo trinajsterica planink in planincev krenila po cesti nekje na pol poti od Strahovice do Sv. Primoža. Prijetna temperatura za hojo nas je prav osvežila. Mimo cerkvice smo po kakšni uri in pol tako prisopihali do Mickine koče, ki je že dolgo ni več. Nekaj počitka in že smo nadaljevali po poti čez Pasjo peč (Pot modrih mož). Od tu je bilo še kar nekaj strmine, da smo prišli do južnega pobočja Male planine. Obšli smo Jarški in Črnuški in se ustavili pri Domžalskem domu. Za lačne smo imeli tudi tu nekoliko daljši postanek.

Zeleni rob Zeleni rob

Nadaljevanje poti proti cerkvici Marije Snežne in naprej do Zelenega roba je bil pa sam užitek. Nekateri so nabirali zelišča, drugi pa uživali v zeleni naravi in ob pogledih na Kamniško-Savinjske vršace. Na Zelenem robu smo se srečali tudi z prijatelji PD Križe in se tudi lepo pozdravili. Ob povratku smo se še nekoliko napasli zelišč, a nas je nekoliko temačno nebo kmalu usmerilo v dolino. Še zadnja pojedina pri Domžalski koči z okusnim Cirilinim pecivom in že smo bili na poti v dolino. Nekoliko hitrejša hoja in kratki zdrsi so nas je nekajkrat opozorili, da je za pot v dolino potrebna tudi previdnost. Nekaj kapljic dežja so nekatere “opogumili” da so si naprtili palerine in odprli dežnike. Na srečo le za trenutek, saj je že kmalu nato posijalo sonce. Ob koncu smo se lepo poslovili in si zaželeli čim prejšnja snidenja.
Lep pozdrav
Marjan
Slike