Izlet na Vrhtrebnje

Izlet na Vrhtrebnje

Naš tokratni cilj je bilo Vrhtrebnje, kjer na razgledni točki stoji kamnito obeležje 15.poldnevnika.
Petnajsterica Iskrašev je iz vlaka izstopila v Ponikvah in kar takoj sem jih popeljal proti zahodu med njivami in travniki, kje je bilo regrata v izobilju. V gozdu se, ob prebujajočih medvedih (jih še ni bilo na spregled), nismo pretirano ustavljali. Tudi lepa na novo markirana planinska pot je bila kar strma, pa še napovedan dež, ob sicer jasnem nebu brez oblačka, nam je dal krila. Obvezna kavica in malica sta bili tokrat združeni, ko smo se ustavili v prijetni vasici Repče, tako da smo šele čez debelo uro krenili na Trebni vrh, kjer smo se obvezno vpisali v vpisno knjigo, žigosali dolenjsko transverzalo (saj ne obstaja, lahko bi jo pa imeli in poimenovali – cvičkova ) ter se spustili k našemu cilju.
In zakaj je bilo sploh postavljeno to kamnito obeležje, kjer je na kamniti mizi bronasti relief Slovenije, v katerem so označena večja glavna mesta slovenskih občin in pomembnejše razgledne točke? Zaradi tega, ker je Trebnje edino večje slovensko mesto, skozi katerega poteka 15.poldnevnik. To je pravzaprav navidezen polkrog, ki povezuje oba Zemljina tečaja ter vse kraje, kjer sonce istočasno vzhaja, doseže poldan in zahaja. Tako je Zemlja razdeljena v 24 časovnih pasov, začenja pa se z ničelnim pasom, tako imenovanim greenwiškem poldnevnikom. In če vam povem, da imamo zaradi teh pasov ure nastavljene na srednjeevropski čas in da je potrebno po prehodu naslednjega poldnevnika, če potujemo na vzhod, že prestaviti ure, vam je že vse jasno. Tako vam lahko še povem, da je poleg tega obeležja postavljena tudi velika betonsko-kamnita sončna ura, ki pa je ob našem prihodu kazala čas nekaj pred enajsto uro, pod nami v Vrhtrebnjem pa zvonilo poldne. Ja, to je pa zato, ker smo ure premaknili na poletni čas, zimski čas pa je tisti pravi srednjeevropski. Da pa sončna ura zaostaja za 10 minut pa spet ne drži, saj naše recimo jim mehanske ure, kažejo le matematično izračunan približek časa, ki nam ga odmerja sonce. Zemlja potuje okoli sonca vedno po enaki poti in je zato vsako leto ob istem času na istem mestu glede na sonce. Prav zaradi tega mehanske ure odstopajo od sončnega časa za plus 15 do minus 17 minut, glede na letni čas. Zaradi tega smo se tudi mi ob tej sončni uri večkrat fotografirali v dokaz, da stojimo na najbolj točni uri na svetu.
Spust dolino je bil zaradi vlažne strme steze za ta štoraste kar nevaren (poimensko jih tokrat ne bom omenjal, smo jih pa v dolini hitro spoznali po blatnih zadnjih plateh) in za kondicijo smo se sprehodili še skozi Trebnje. Tam nismo iskali obeležij, ampak kakšno odprto gostilno, za potešitev naše lakote z nedeljskim kosilom. Ob nje sem sprejemal pohvale večine udeležencev, kako prijetno je bilo tokrat, pa da se nam ni nikamor mudilo in so bili odmori za počitek enourni in še martinčkali smo se ves dan. Hodili smo res manj kot tri ure, tako da sem ta izlet poimenoval –bili smo na sprehodu. Samo letos se to ne bo več ponovilo….
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar
Slike

Hits: 0