Izlet v neznano 2008

Letošnja jesen se je kar nekoliko pokvarila. Stalno deževje in celo sneg si je privoščila. Prav zato je bilo težko te dni napovedovati datum naših izletov. Ker pa je bil to prav poseben izlet smo ga izpeljali navkljub slabim napovedim. Le peščica mehkužnih (verjetno imajo cukr) planincev se je ustrašil slabega vremena. Bojda dež tali sladkor. No, tako skoraj poln avtobus nas je zapeljal do Motela v Grosupljem. Tu nas je pričakal organizator izleta, Franci. Takoj nam je naložil uganko – uganiti moramo, kam gremo? Bila sta osnovni in končni cilj in nagrade so bile že pripravljene. Bila je to zelo težka uganka. Franci nas je tako držal na vajetih skoraj do cilja. Na srečo je Margareto že zgodaj obiskal Miklavž in tudi Alenka je nekaj pripravila, tako da smo lažje prebrodili naše neznanje. Uganka pa je bila le postranska stvar našega izleta. Kakor je že tradicija smo se najprej ustavili pri Joži in Jožetu v Karteljevem. Skupaj z Majdo in ostalimi domačini so nas lepo pričakali in pogostili. Celo s harmoniko so nas razveselili. Pravo prešerno razpoloženje nas je prevzelo. Okusno pecivo in zdravilna kapljica nas je potem pospremila novim dogodivščinam naproti. Avtobus pa je potem kar nekaj zavijal in to levo in desno, gor in dol, dokler se nismo skozi Šentjernej, kjer je doma značilni »petjaln«, pripeljali do vasi Gornje Vrhpolje. Od tu naprej smo šli peš. Narava se je ravno takrat poigrala z nami in nam podarila nekaj sončnih žarkov. Naša prva postaja pa je bil grad Prežek Sem smo prišli v dveh skupinah. Nekateri so zaradi poznejšega dežja izbrali bližnjico, vendar so se komaj prebili skozi neprehodne grape, da bi do razpadajočega gradu prišli kar po cesti iz nasprotne smeri. Od tu, smo po ogledu gradu, krenili proti našemu prvemu neznanemu cilju. Bil je to Tolsti vrh, na katerem je lepa cerkev, okrog nje pa se v dolino spuščajo obdelani vinogradi z lepimi zidanicami (beri vikendi) Še nekaj metrov do vrha, prvega neznanega cilja današnjega izleta, ni še nihče uganil. Potem pa se je Slavku posvetilo in je šel pogledati na najbližjo hiško hišno številko, kjer je tudi ime kraja in tako je bil on postal prvi nagrajenec. Zelo lep razgled je iz tega vrha. Vidi se tja do Krškega na vzhodu, do celotne novomeške kotline na zahodu, pogorja Gorjancev na jugu in celo Grintovca s Kamniškimi Alpami na severozahodu. Na severnem obzorju pa najbolj izstopata Kum in naš stalni februarski cilj Kopitnik. Tokrat je bil razgled bolj pajčevinast a izredno slikovit tudi z dodatki meglic in oblakov. Je pa zato Franci prispeval nekaj fotografij z razgledom v lepem vremenu . Mimo cerkve nas je potem vodila pot do zidance. Že od daleč se je slišala harmonika. In tako smo doživeli še eno prijetno urico izleta v neznano. Francijevi prijatelji so nas tako še enkrat presenetili in pričakali z kuhanim vinom in sladkimi dobrotami. Zopet je zadonela je pesem tudi iz naših grl. Veselje je bilo enkratno. Deževno vreme pa se ni dalo odgnati. Izza zamegljenega Trdinovega vrha so se kar naprej valili gosti deževni oblaki in prinašali dež. Vreme je kazalo svojo najslabšo stran. Tako smo morali izpustiti pohod po bližnjih gričih. Za nekatere je bilo to še bolj prijetno. Saj ni bilo potrebno hoditi še kakšne dve urici do načrtovanega cilja pohoda v Gaberjah, pod Trdinovem vrhom. Tako smo si lahko potem zaradi močnega naliva kar iz avtobusa ogledali v Gornjem Suhadolu pristne kmečke hiše, še iz lesa in so pravi spomenik v naravi. Po ovinkih, klancih in dolinah nas je potem marljivi šofer Denis ( sin našega stalnega šoferja Frenka) mimo Novega mesta in skozi ciganska naselja Žabjak in Brezje( joj, kaj je vse tam za videti, od lepih novih hiš, do iz kartona in lepenke zbitih barak pokritih le s polivinilom), pripeljal do našega končnega cilja »PRI OGULIN«. To je ena prijetna domača gostilna pod železniško postajo v Mirni peči. Ta zares končni cilj je po mnogih namigih (zadnji je bil mesto v Liki) in tudi zavajanjih Francija, uganila Garbajsova Sonja ter si prislužila lepo nagrado. Že takoj nas je čakalo obilno kosilo, na mizah nas je čakala tudi pijača za prvo potešitev žeje in poleg je seveda sodila obvezna slaščica. Po potešitvi naših želodčkov se je začel zabavni del našega nastopanja. Najprej nagrade za rešeno uganko. Potem čestitke za življenski jubilej naše Alenke in nato je že sledil srečelov. Bil je to prvi naš srečelov. In tudi takoj uspešen. Tako smo sklenili, da bomo ob naših večjih dogodkih, poskušali ta način pridobivanja sredstev še nadaljevati. Prijetno je bilo še naprej, seveda vseskozi v spremstvu neumornega harmonikarja, našega Brajerjevega Matjaža. Tako lepo je igral, da smo se mu nekajkrat kar priključili in mu z petjem pomagali k dodatnim tonom. Tudi plesno razpoloženi plesalci so lahko prišli na svoj račun. S plesnimi in pevskimi vložki pa je poskrbela neumorna Joži (le kje najde toliko energije), tako , da nas je nekajkrat pošteno oznojila. Izza miz je spravila prav vse, ki se niso prej odzvali prijetnemu plesnemu koraku. Naš Slavko je druženje popestril tudi z nekaj zabavnimi igricami, kakor ples okoli stolov in slepo ugotavljanje partnerjev. Vse je bilo enkratno le časa je kmalu zmanjkalo in s tem tudi našega potepanja po zdaj nam že znanih krajih Dolenjske. Ko je bilo razpoloženje na vrhuncu, je Franci dal komando za nepreklicni odhod na avtobus in tako smo »že ob 20,10 uri« zaključili in se veselo razpoloženi odpeljali proti našemu izhodišču – že megleni Ljubljani.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike
Kraj neznanega ob lepem vremenu

Hits: 4