Zjutraj ob 7 uri, ko je bila še tema se nas je 40-deseterica z velikim avtobusom odpeljala v neznano. Glede na to, da je bil izlet v neznano, nam vodnica Špela, ki je bila organizatorka izleta, ni nikakor hotela izdati našega cilja. Namignila nam je le, da bomo hodili po dveh pokrajinah. Pa vendar je, glede na smer proti Dolenjski, Darka kmalu ugotovila, kje nas bodo čakali naši gostitelji in kje se bo začel naš pohod. Ta kraj je bila Podsreda pri Gasilskem domu. Po pozdravu in spoznavanju z vodniki PD Podčetrtek Atomske Toplice smo kmalu krenili na pot.
Začeli smo pri Kalvariji – križevem potu. Od Podsrede do Stare svete gore. Pot je cikcakasto speljana. Ob poti je v presledkih razporejenih štirinajst kapelic, ki so opremljene s kipi ter bogato poslikane in okrašene. Romarja, popotnika ali turista pot med kapelicami vodi tako, da vedno vidi le naslednjo kapelico. Na vrhu, kjer stoji cerkev Žalostne Matere Božje (ljudsko: Stare gore nad Podsredo) s kapelo sv. Ane, nam je vodnik Ivan Šalamon in tudi turistični vodič razložil zanimivo zgodovino tega kraja in same poti.
Od tu smo se spustili proti potoku Sušica, kjer smo lahko videli razmeroma dobro ohranjeno hišo, ki je zaščitena v sklopu Natura 2000. Po skoraj dveh urah hoda smo tako prispeli do Kozjanskega sadnega parka. V tem travniškem sadovnjaku gojijo 96 vrst jablan in 54 vrst hrušk in vsako drevo je označeno z imenom na keramični tablici. Na leto vzgojijo 2500 do 3000 sadik večinoma visokodebelnih jablan in hrušk.
Po nekoliko daljšem postanku, malici in razlagi smo krenili naprej mimo Kapele miru, ki je bila zgrajena leta 2000. Domačina Marija in Alojz Švajger sta bila glavna pobudnika in investitorja za izgradnjo Kapele Miru ob pomoči sovaščanov in prijateljev. Na pročelju kapele sta tudi začetnici imena Marije in Alojza. Pot nas je vodila skozi naselja Kozje, ki ima podoben grb kakor Ljubljana in z zanimivo zgodovino. Proti koncu našega pohoda smo se spustili v ozko zatrepno dolino potoka Gruske. Najprej smo se napotili do slapu in potem navzgor po stopnicah, kjer se visoko v kamniti steni nahaja 22 m dolga kraška jama Gruska. V njej je v času 1. svetovne vojne in po njej živel puščavnik, danes pa v njej živijo netopirji. Celotna zatrepna dolina Gruske naj bi nastala s podorom stropa večje kraške jame, ki jo je izdolbel potok Gruska. Vode v potoku in pri izviru pa ni bilo veliko.
Sledilo je le še preostali vzpon po lesenih stopnicah do ceste in proti vinotoču Mramor na Vrenski Gorici. Tam smo bili postreženi z zelo okusno in lepo pripravljeno domačo hrano – Puščavniška pojedina iz odprtega ognja (juha, več vrst mesa, krompir, mlinci, pečena zelenjava in še kaj ) aperitiv ob prihodu, pijača (domače vino in sok) ter kava za zaključek.
Na koncu le še pozdrav in zahvala domačinom in vodniku, ki nas je lepo vodil po zanimivih krajih in nato še odhod proti domu, tokrat po Štajerski avtocesti.
Zagotovo se še vrnemo.
Lep izlet v neznano je bil. Morda se bi lahko nekoliko pritožili na meglo, ki nas je pa spremljala le kratek čas. Potepali smo se tako v prijetnem, kar toplem vremenu za tak čas, torej po Obsoteljskem hribovju in Kozjanskem, ki je bilo za večino tudi tako neznano.
LP Marjan
Hits: 106