Izlet v neznano in Občni zbor 2005

Izlet v neznano in Občni zbor

Zaradi decembrskih praznovanj in s tem posledično prezasedenosti naših članov, smo se za običajni decembrski izlet v neznano odločili, da ga organiziramo takoj po Novem letu. In ker je načeloma to krajši izlet, sem predlagal, da ga zaključimo z občnim zborom ter tako ubijemo dve muhi na en mah – dva izleta v enem! Vodstvo društva se je s tem predlogom sicer strinjalo, le dilema je bila, kako obvestiti tiste člane, ki se želijo udeležiti le občnega zbora. Seveda v dobi vrhunske tehnologije mobilne telefonije in ko smo Slovenci v samem svetovnem vrhu po številu mobilnikov, to res ne bi smel biti nikakršen problem.
V tednu pred Novim letom sem se odločil, da grem kot predvideni vodja, to »neznano planinsko pot« trasirarati, kot v žargonu vodiči imenujemo prehojeno pot pred izletom. S seboj sem vzel še našega Staneta in ko me je vprašal, kam se bova odpeljala sem mu rekel: »Kar doma me počakaj, bova kar od tebe peš startala!« In ker stanuje v ljubljanski soseski Dravlje, se mu je vse zdelo nekam čudno.
Med najino hojo proti neznanemu cilju, sem mu razkril vso skrivnost lepo od začetka:
»Zbor udeležencev bo na parkirišču pod halo Tivoli in vsi bodo mislili, da gremo na pot z avtobusom.
Ko avtobusa ob določeni uri ne bo, udeležencem razdeliva žetone za mestni avtobus, s katerim se odpeljemo do Pržana in vsi bodo mislili – cilj je Toško čelo. Res bomo dobršen del poti hodili po tej poti, nato pa bomo zavili desno v dolino proti Bormesu in Slavkovemu domu ter se povzpeli še do Golega Brda, od kjer se ponuja lep razgled proti Medvodam, Šmarni gori in Gorenjski, predsvem pa Kamniškim Alpam. Spet bodo vsi pametni in takoj »uganili«, da je to neznani cilj! Žal, se bodo zmotili! Res je, da bomo do teh postojank tudi prišli, ampak…..tam se bomo obrnili, zavili v hrib proti tvojemu rojstnemu kraju Stanežičam in na vrhu grebena zavili desno proti Šentvidu. In naš cilj bo najvišji vrh tega območja – 518 m visoka Velika Trata, po domače te vzpetine imenujemo kar Šentviški hrib. Le težko si bo kdo prislužil nagrado in uganil cilj izleta v neznano. Od tukaj se bomo spustili v dolino in v gostišču ob Celovški cesti imeli občni zbor. Ob tem času bi tudi obvestila neudeležence izleta, kam naj pridejo na redni letni sestanek društva.«
S Stanetom sva ob tej moji razlagi prehodila že lep kos poti. Ob iskanju najbolj zapletenih in neznanih kotičkov sva se v neki globeli komaj varno izvlekla iz strmih zaledenelih pobočij nad potočkom in ugotovila, da je za skupino pot prenevarna, tako, da sva poiskala lažjo, markirano planinsko pot. Želja je bila, da kar najbolj skrijeva naš tokratni cilj. Strinjal se je, da bo to res nekaj enkratnega, neznanega, pravo presenečenje….!
In…..tako se je tudi zgodilo, le da sem kot vodič zopet odpovedal, saj je bilo v januarju moje domovanje z zdravniških sobah bolnišnice. Prava sreča, da sem imel njega kot pomočnika vodje izleta (le kaj si lahko eni privoščimo), tako da sem ga skoraj kar iz operacijske sobe povišal za vodjo izleta v neznano. Brezhibno je izpeljal ta sprehod SZ od Ljubljane. Jasno, da cilja do zadnjega trenutka ni nobeden uganil. Na koncu je Stane našemu staremu mačku Dragu dobesedno pod nos pomolil ime vrha in s tem tudi nagrado. Imeli so se super, mislili so na nas »ta bolne« in uživali na lepem sprehodu v naravi le streljaj od doma.
Trideseterica udeležencev je v tisti mrzli januarski soboti popolnoma planirano dosegla tudi drugi cilj – gostišče, kjer so takoj po prihodu izvolili delovno predsedstvo in…
Obračun, članski sestanek, občni zbor, kakor že imenujemo pregled dela društva za minulo leto, se je lahko takoj začel.
Predsednik Semenič Dušan je v svojem poročilu povedal, da smo v lanskem letu organizirali večino planiranih izletov, katerih se je udeležilo v povprečju preko 21naših članov. Nekaj izletov nismo uspeli izpeljati, ker nam je to, kot običajno, preprečilo slabo vreme.
Prav posebno pohvalo za lanski izlet v Prlekijo pa smo izrekli Mariji Petek.
V nadaljevanju smo izvedeli še za blagajniško poročilo, katerega smo z veseljem sprejeli, saj smo pozitivni. Kako tudi ne, saj se sproti samofinanciramo, o sponzorjih in donatorjih pa nič. Zopet so me zadolžili, da skušam organizirati sestanek na nivoju vodstva Iskre, katero ime nosimo, da bi nam vsaj minimalno finančno pomagali pri ohranitvi društva.
Letos nismo sledili usmeritvi Planinske zveze Slovenije o višini članarine, ker je previsoka in nam ne vrača tistega, kar ji dajemo. Tako je sprejeta višina članarine za leto 2005 v višini 3000 SIT za člane (B znamkica), za dijake in študente je 2000 SIT in za šoloobvezne otroke 1000 SIT. Na račun tega je bilo izglasovano, da nečlani PD ISKRA ob udeležbi izleta plačajo 50% višjo participacijo. Ta višek gre v blagajno društva. Vabljenemu podpredsedniku meddruštvenega odbora PZS Ljubljana to sicer ni bilo všeč, ampak naša odločitev je dokončna!
Sprejeli smo še plan izletov za letošnje leto s kratko obrazložitvijo posameznega in izglasovanim predlogom, da vsak udeleženec poskrbi za svojo varnost izletu primerno, to je z eventuelnim nošenjem čelade, uporabe derez in cepina, do pohodnih palic, primerne obutve ipd.
Plan za prvi del leta ste lahko vsi zasledili že v prejšnji številki glasila Iskra.
S predlogom Planinski zvezi za podelitev častnega bronastega znaka naši vestni blagajničarki Vladki Kotar in predsedniku Nadzornega obora Stanetu Isteniču – oba sta tudi vzor za vse nas s svojo prisotnostjo na izletih, so nekateri na zaključek občnega zbora že zelo težko čakali, saj nas je je bil pred nami še tisti prijetnejši, neuradni del, ob poznem kosilu in prijetni glasbi, za katero je tokrat kot »DJ MARČI« poskrbel naš član Marjan Pečaver.
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar
Slike

Hits: 3