Izlet v neznano l.2003

Izlet v neznano l.2003

Izlet v neznano je bil tudi tokrat popolna neznanka.
Toda že pri odhodu posebnega avtobusa iz Ljubljane, je bilo marsikaj jasno. Kot pribito je smer poti – Dolenjska, so takoj ugotovili vsi prisotni. Saj so manjkali tako vodič Silvo, kot Jaka, pa Jan, pa moja malenkost … vsi stanujoči v južnem delu Slovenije. In ko je Slavko ob postanku na Pijavi Gorici dal komando – vsi dol z avtobusa, se je mnogim že odvezal jezik ob ugibanju (Ahac, Krim, Turjaški grad, Bajdinški slapovi, Želimlje) . Motili so se!
Zavili smo proti vzhodu in ker sva se z Silvom dogovorila, da bom skupino vodil jaz, sem imel dovolj možnosti zavajanja na poti k našemu cilju. Toda ko smo se po nekaj nepotrebnih ovinkih obrnili proti Šmarju Sap, je bilo odkritje neznanega cilja že blizu. Pred tem so se mnogi prestrašili ob opozorilni tabli, da vstopamo na območje medveda, ne da bi vedeli, da smo jih imeli skoraj vse leto tik pred našim krajem, kjer so še sedaj in da smo že vseskozi hodili po njegovih stezah.
Za 504 m visoko Magdalensko goro so mnogi sicer že slišali, tudi osvojili smo jo pred leti tudi že, le da z Grosupeljske strani, da pa je to naš tokratni cilj, je uganila naša novopečena planinka Milka in si prislužila skromno nagrado.
Ko smo večinoma po brezpotjih, kar je redke motilo, večini pa je bil to užitek, prispeli na vrh, se nam je v tisti mrzli decembrski soboti odprl lep pogled na Julijce z očakom Triglavom v prvem planu in Kamniško Savinjske Alpe z zasneženim Grintovcem in Kamniškim sedlom, na katerem je le nekaj dni nazaj bila naša Milka.
Pot v dolino je vodila skozi Hrastje, mimo Grosuplja v vasico Brezje, kjer smo se v novo odprtem lokalu okrepčali in nekateri tudi zavrteli, saj nas je Silvo presenetil z harmonikarjem. Žal je bila neprijaznost osebja na višku, tako da smo komaj čakali na avtobus za vožnjo domov.
Franci Hrastar

Hits: 4