Izlet v neznano l.2005

Deževna sobota, da je kaj. Decembru se to ne spodobi. Ko smo ta izlet načrtovali smo pričakovali vse drugo, le tega kar je bilo danes. Pravo jesensko vreme je nekatere uspavalo in niso prišli. Večina nas 20 in še pet potem v programu, smo dali vreme na stran in se udeležili urice sprostitve v super družbi. Ne prezgodaj, Šele ob devetih smo se zbrali v Tivoliju. Že prej omenjen dež, je nekatere kar zbegal. Niso pričakovali, da nas bo toliko prišlo. Lepo sproščeni in dobre volje smo vstopili v prazen avtobus “5-tice” in se dostavili v Podutik. Na žalost je bila okrepčevalnica Kačji log zaprta in tako je odpadla jutranja kava. To nas ni potrlo, odpravili smo se po cesti in na vrhu klanca skrenili ne na desno, ampak na levo. Po gozdni poti, posuti z debelim slojem listja, seveda je bilo to pod snegom, tudi kar debelim, smo prispeli do lovske koče Na Klobuku. Prijazni lovec nas je pogostil z toplim čajem, mi pa smo imeli čas, da malo ogrejemo svoje okončine in v grobem posušimo mokre obleke. V uri počitka smo se vse zmenili in pogovorili, kar je bilo potrebno in ob pol dvanajstih krenili proti našemu neznanemu cilju. Tudi nekaj slik je ustvaril naš kolega in neumorni fotograf Srečko.
Dež kar ni hotel odnehati, tako da je bilo potrebno tudi pri spustu skrajna previdnost. V zgaženi poti je bilo kar ledeno in če nisi bil pazljiv si lahko okusil mokroto snega. Večini se to ni zgodilo, sem pa v ozadju slišal, da je bil en tak primer. V dolini smo šli mimo DSO v Bokalcih in potem proti našemu, sicer sedaj še znanemu cilju gostilni Slovenika.
Potem, ko se nam je pridružila še peterica, nas je predsednik društva Dušan ogovoril in potem podelil bronasta priznanja našim dolgoletnim zaslužnim planincem Vladki, Stanetu, Martinu,Franciju ter dobitniku zlatega priznanja Dragotu.
Vsem še enkrat čestitamo in želimo, da bomo še dolgo skupaj delili prijetne in nepozabne trenutke v naši družbi in seveda na naših izletih. Naše slovesnosti se je udeležil tudi podpredsednik MDO Ljubljana g. Šere, ki je tudi čestital našim zaslužnim članom.
Program smo nadaljevali z kosilom. Posebej bi omenil Francija pa tudi Pavleta, katera sta neumorno nosila “dobro voljo” v svojih ruzakih. Cviček po dobrem kosilu je kar prijal. Tudi brez muzike in plesa, kateri ponavadi sledi takim končnicam, je bilo prijetno. Naš pogovor se je dotaknil kar nekaj dogodkov iz preteklosti. Ob nekaterih se smo potem vsi od srca nasmejali. Sledila je skupinska fotka in tako se je končal še en nepozabni trenutek v mozaiku našega popotovanja skozi čas.
Ob takih izletih človek sprosti vse napetosti, tako iz službe in tudi drugače. Odprejo se nova obzorje, svetlejša, posije nevidni žarek in s tem pozabimo na vse tegobe sedanjosti.
Želim, da nam bi ta žarek še dolgo sijal in nas spremljal, nam dajal nov zagon, moč in voljo za naše prihodnje dni.
Pa lep pozdrav,
Marjan.
Slike

Hits: 3