Izlet v neznano l.2007

Kar dogaja se zadnje čase pri PD Iskra. Po zadnjih dveh izletih bi lahko dopolnili naše društvo v žurersko planinsko društvo. Izredno uspelemu izletu z najmnožičnejšo udeležbo, je sledil nič manj prijeten izlet v neznano. Vreme nam je služilo v najlepšem pomenu beseda. Tudi zato nas ni bilo težko držati v negotovosti kam gremo, prav do cilja našega izleta. Tako, da je moral Franci sam nositi nagrado prav do konca. In kako smo mi doživeli današnji dan?
Naj najprej povem, da je Franci vložil veliko truda v to naše potepanje do neznanega kraja. Od rezervacij avtobusa, prostora in kosila ter raznih dodatnih detajlov je bil to kar močan zalogaj. Posebno pri njegovem ne preveč krepkim kašljajočim zdravjem. Zjutraj ob osmi uri se nas je zbralo 29. Nekoliko čudno pri vsem tem je, da ni bilo najavljenih Dolenjcev. Zato smo nekoliko razočarani posedli in po pet minutnem čakanju odrajžali proti Dolenjski. Franci ni kazal nobenih posebnih znamenj, kam naj bi šli. To je bila namreč uganka za nas vse. In kar peljali smo se. Nismo zavili niti proti Kočevju, ne potem proti Grosuplju in še bi lahko naštel možne cilje. In ko smo se tako peljali in pri Karteljevem speljali iz avtoceste, smo pričakovali, da bo to izlet v poznane kraje v okolici. Ne ni bilo tako. Bilo pa je presenečenje v obliki pogostitve s strani tistih, katere smo pričakovali že v Ljubljani. Res lepo so se odrezali ti naši Dolenjci. In se odkupili na najboljši možni način. Izredno dobro kuhano vino in kar tri vrste pecivo, kavica in seveda borovničevec nas je tako podžgalo, da smo takoj stopili v višjo prestavo v razpoloženju. Niti ne 18-nasjt letni harmonikaš, Brajerjev Matjaž pa je vse to začinil z domačimi vižami. In to vse ni bil niti začetek našega potepanja v neznano. Po zakuski smo se potem ojačeni z Dolenjci podali naprej, v neznano. Franci nas je še vedno vlekel za nos. Tako smo mislili, da gremo v Belo Krajino, a smo V Novem mestu zavili proti Dolenjskim Toplicam. No, tudi tja nismo zavili. Šli smo namreč kar v Sotesko. Tu smo se pri grajskem Turnu odložili in pripravili za odhod v gozd in seveda navkreber. Cilja pa še vedno ni znal nobeden povedati. No jaz sem z pogovoru z domačinom vseeno nekaj razbral. Pretvornik na vrhu hriba mi je nakazoval naš cilj. Zanj še vedno nisem točno vedel. A nekako sem z ugibanjem prišel do zaključka, da gremo na Plešivico. Prvo nagrado sem torej prejel, sam. Ostale nagrade pa so počakali do cilja. Franci nam je nekoliko zamolčal zelo strm klanec in prav veliko truda so morali vložiti nekateri z manj kondicije. Na srečo je bil ta klanec kmalu za nami in sledila je prijetna hoja po kolovozu do vrha, to je do pretvornika. Medtem je Milka ugotovila višino tega vrha in zato dobila za nagrado slastno dišeče kondome z okusom gozdnih jagod( ta teden je ravno dan boja proti aidsu.). Ta vrh smo potem kmalu zapustili in se odpravili v dolino, seveda tudi skupinsko slikanje ni izostalo. Medtem nas je čakala vmesna postaja zopet z okrepčilom. Do tja so prišli tudi šofer Branko in tisti, ki niso zmogli naporne hoje čez omenjeni vrh. Tu smo vsi skupaj tudi zapeli in številčno ojačani spustili v dolino. No spet presenečenje. V zidanici v Dvoru nas je pričakala Jelka, katera sta skupaj z Natašo spekla pecivo in tudi Sonja, ki je pomagala vse to aranžirati. Frenk pa je tu skrbel za obiske svoje vinske kleti. Le kaj neznanega nam je še ostalo? Neznano, je bilo potem nadaljevanje po strmem pobočju, katerega so nekateri zelo težko premagovali, posebno Mihaela. Komaj smo jo pregovorili, da se ni vrnila nazaj. Res, le par korakov naprej je bilo vse v redu, tudi z njena pred časom zlomljena noga. In tako smo potem hodili in hodili. Nikomur se ni še sanjalo kam gremo. Le koliko časa bomo še hodili, smo nekako izvrtali od vodiča. Medtem smo obiskali tudi lepo obnovljeno cerkvico v Vinkovem vrhu in kjer nam jo je mlada brhka domačinka samoiniciativno prišla odpret, da smo si jo lahko ogledali. Naj omenim, da nam je tu Drago daroval tudi nekaj molitev. Ko smo potem zagledali v daljavo naš avtobus smo se zavedali, da smo prišli v ta naš neznani kraj. Bila je bila to Štuparjeva turistična kmetija.
Lepo urejena okolica in še lepša notranjost je napovedovala, da bo tudi nadaljevanje našega izleta nadvse prijetno. In res je bilo vse enkratno. Vseh 36 pohodnikov in seveda šofer se je potem posedlo ob obložene mize z kmečko pojedino, obogatene z dobrim vinom in slaščico ter kavico. Vmes pa nepozabni trenutki veselja ob spremljavi našega orkestra z harmonikarjem Matjažem in pevkami Natašo, Lojzko, Sonjo in seveda Jožico. Še bolj bi pa bil ta zbor izrazit, če se bi lahko vanj vključil z svojim prodornim glasom tudi naš vodič Franci. Na žalost mu je hud astmatičen kašelj to preprečil. Plesa in zabave, pravega žura pa vseeno ni bilo konca. Tudi Stanetov lokomovšen z glavno strojevodjo Jožico, ni izostal. Nekoliko nas je podgrel še gospodar, ki nam je kar nekoliko pikro in obenem hudomušno ponujal svoje dobrote iz kleti. Bil je tudi nekoliko razočaran zaradi naše vneme pitja. Glavna naša pijača je bila namreč – voda. Medtem si je skoraj večina, nabavila razne suhe dobrote iz kleti. Skozi celotno našo predstavo so padale razne zabavne prigode, da smo se potem vsi na ves glas nasmejali in tako proti deveti uri smo zaključili naš izlet. Enkratno je bilo, še posebej bi se zahvalil vsem “Dolenjcem” posebno še neutrudni Joži Krevs, ki se je z lepo izpeto božično pesmijo poslovila od nas v avtobusu.
Že naslednji izlet zato pričakujemo z veseljem in bo že 8. 12. po neznani Ljubljani. Splača se ga bo udeležiti saj si bomo lahko ogledali virtualni razvoj Ljubljane od nastanka do danes. Vmes pa si bomo tudi ogledali razne kulturne znamenitosti. Že sedaj vabljeni. Kaj več o tem pa v kratkem.
Marjan Klančar
Slike

Hits: 3