Izlet v neznano na Kucelj, Pance

Izlet v neznano na Kucelj, Pance

Zadnjo decembrsko soboto smo se imeli zelo lepo, saj smo organizirali izlet v neznano. Zgodaj zjutraj smo se zbrali pod uro na železniški postaji in samo vodja izleta Silvo je vedel, kam smo namenjeni. Smer iz Ljubljane smo sicer hitro ugotovili, ko smo vstopili na vlak proti Dolenjski. Toda tudi izstopna postaja – Višnja Gora nam ni povedala kdo ve česa. Šele začetek pohoda nam je nakazal približno smer našega neznanega cilja. Seveda je že vso pot do tukaj vsa trideseterica pohodnikov mrzlično ugibala, vendar zaman. Tudi obljubljena steklenica žlahtnega za nagrado od vodiča, nam ni veliko pomagala, zato smo nadaljevali svojo pot po dolini severno od Višnje Gore. Doline je bilo kmalu konec, sledil je vzpon skozi zasneženi gozd proti vrhu. Toda … kateremu? Najbolj je neznani cilj mučil našega Jaka, saj je pravzaprav skoraj domačin. Izustil je že vsa imena od Janč do Trebeljevega, Police in Gradišča ter celo Pugleda in Grosupljega. Vmes je sicer omenjal neki vrh, na katerem stoji betonski deloma razpadajoči razgledni mini stolp, vendar se ni mogel spomniti imena. Vodič Silvo pa se je ob tem prav prikrito posmehoval. In šele ko sem iz nahrbtnika, kot decembra rojeni praznujoči, potegnil obvezno steklenico viskija, je Jaka po dolgem požirku izstrelil kot iz topa – KUCELJ. Silvo je to seveda takoj potrdil, povedal da je njegova višina 748 m, da je z njega prelep razgled po vsej Dolenjski, Zasavju , delu Štajerske, ob lepem vremenu se vidi tja do Snežnika še posebej pa je omenil pogled na del Julijskih Alp in celotne Kamniške Alpe, pa to, da čezenj poteka evropska pešpot in da če se odpravimo že enkrat naprej, bomo to tudi doživeli. In to se je po dobre pol ure hoje in več kot 30 cm debeli snežni odeji, tudi zgodilo. Najvišje vrhove v daljavah so sicer zakrivali gosti oblaki, tudi napoved je bila močna odjuga in dež, tako da smo kaj hitro vzeli pot pod noge, da bi po dobri uri hoje prispeli do Malega Vrha, kjer smo se dodobra odpočili in na kmečki peči posušili od potu premočena oblačila. Naš končni cilj pa je bil vendarle kraj Pance, kjer nas je čakalo kosilo. A do tja sta bili še debeli dve uri hoje v globokem snegu. Na poti tja smo v snegu videvali stopinje zajcev, srn in divjega prašiča (nekateri so ob res velikih odtisih že pomislili na medveda), vendar smo jih prepričali, da ima ob tako hladnem vremenu, kot je bil december, zelo globok spanec in si ne bi drznil zapustiti svoje tople votline. Po obilnem kosilu pri prijetnih gostiteljih na Pancah smo začutili prijetno utrujenost in nekateri bi se kar odpravili na popoldanski počitek. V tistem trenutku je sledilo še eno presenečenje našega vodiča Silva. Meh svoje harmonike je namreč raztegnil povabljeni harmonikar in počitek je splaval po vodi. Tako se je lahko začelo novoletno rajanje planincev PD Iskra. Seveda je nekatere, tako kot vedno ob koncu naših izletov, doma ali pa v okviru svojega gasilskega društva, čakalo še cel kup dela, tako da se je sitnarjenje za domov zelo kmalu začelo. Na njihovo srečo je bila organizacija izleta v neznano brezhibna in kombi za prevoz do izhodiščne točke v Ljubljani je bil zunaj že ogret, tako da nas je prva skupina zapustila skoraj z nadzvočno hitrostjo (uspeli nam niso niti voščiti ob novem letu). Smo pa zato tisti, ki smo ostali, preživeli čudovito popoldne in nekateri tudi večer ob raznovrstni glasbi ter se vidno utrujeni domov vračali takrat, ko se je sobota že prevesila v nedeljo! Za Iskrin časopis Franci Hrastar

Hits: 4