Izlet v Prlekijo – Jeruzalem

Običajno si na koncu leta, saj se nam že približuje, a ne, vzamemo čas za sprostitev in nekoliko veselja. Življenje je pač tako, da se ga živi. In danes nam je zato Marija skomponirala pravo pesem. Z veseljem in prijetnimi spomina nas bo spremljala v prihodnjih dneh in mesecih. Vsaj za večino je bila to prava stvar, še posebej po uspešno zaključeni letošnji planinski sezoni.
Megleno in še temačno jutro nas je pričakalo na zbirališču parkirišča na Viču. Hladno vreme pa ni ustavilo večino nas, ki smo se z velikimi pričakovanji novih doživetij tu zbirali. Po pripovedovanju in lastnih izkušnjah naj bi bil to eden od najprijetnejših letošnjih izletov Lahko pa sedaj potrdim, da so se naša pričakovanja uresničila. Marija je ob pomoči moža in prijateljev pripravila enkratno doživetje. Skoraj nihče od 69 nastopajočih ni imel kakšnih negativnih pripomb. Bile so v glavnem same pohvalne besede in želje po vnovičnem, morda kdaj drugič bolj sončnem, snidenju z Prleškimi grički in vinogradi.
Torej malo po 7 uri smo krenili proti naši destinaciji – Prlekiji. Velikemu avtobusu je tako ubogljivo sledil tamali, a le do Krtine. Tu se je veliki nekoliko zmotil in šel potem v Lukovico po Štefana in njegovo spremljevalko, saj tako se je o njej izjasnil. V Blagovici smo se potem združili in varno mimo Ptuja in ravnic Dravskega polja prispeli, najprej do oljarne. Komur je bučno olje všeč, si ga je lahko tu nabavil. Meni so bile bolj všeč bučne peške, katere še lupiti ni potrebno. Izredne so bile tudi sladke in nekoliko tudi slane palčke, katere je pripeljal Pavle. Bile so sveže mehke in kar stopile so se v ustih. Bili smo tudi poučeni, kako se pridobivajo olja iz buč
Sneg je kar naletaval in ga je tu bilo že za pedejn. No, naših strumnih šoferjev to bistveno ni motilo, čeprav smo se naprej peljali že po dokaj zasneženih cestah. Naša druga postaja je bila tako vasica KOG. Tu nas je čakala polno obložena miza z dobrotami iz tunke, sir kuhano vino in seveda čajček. Prijazni domačini kar niso nehali nositi te dobrote. Za vse jih je bilo dovolj in še čez. Na koncu pa smo okušali še izborno vino, nekateri so si ga tudi kupili. Snežilo je pa kar naprej. Tako smo bili v pravi dilemi kako nadaljevati izlet. Večina se je odloćila, da gre naprej peš po cesti, le peščica pa ni imela prave opreme ali so bili nekoliko bolj previdni in se odpeljali do naslednje postaje z avtobusom. Pri vodovodnem stolpu se nismo nič ustavljali, ker ni bilo nobenega pravega prrazgleda. Tako smo, že nekoliko zasneženi, prispeli do Jeruzalema. Naši bolj komot planinci so imeli tačas v bližnji restavraciji že pravi žur. Ko smo tja prispeli tudi mi pešci, smo se takoj odpeljali, skupaj v avtobusu, na kosilo v Veliko Nedeljo. Na poti smo imeli na zelo ozki cesti bližnje srečanje z kar tremi avtobusi, kateri so si morali natakniti verige, da so lahko nadaljevali v pot v klanec. Le-te so montirali kar sredi ceste in naša avtobusa sta si tako privoščili nekoliko počitka. Po odstranjenih ovirah smo po 15 km prispeli do našega končnega cilja – večerje.
Že pri vstopu v domačijo so nas pozdravile prijetne viže harmonike, trobente in nekih posebnih instrumentov, izpod prstov ansambla “Porini in počaki”. Takoj se je razpoloženje po naporni vožnji povzpelo na višji nivo. Naše lačne želodčke pa je kmalu vzpodbudil naš planinec Boro, ki nam je v trenutku prinesel okusno solato. Tudi ostale dobrote so kmalu prišle. Po obedu smo se ob veselih vižeh nekoliko sprostili ob plesu, nakar pa je nastopilo Pavletovo presenečenje v obliki krsta vina. “Škof” Škofek je najprej v nekoliko hudomušnem tonu blagoslovil “Marijo” in “njenega hišnika Tončka ” ter “soseda Pavleta”. Posebej pa njenega sinčka, ki se je rodil ravno na martinovo. Nato je prebral vinski evagelij v treh poglavjih. Pri prvem mu je pomagala tudi naša vodička Marija. Povedal nam je kako se morajo obnašati možje in žene ter še veliko zabavnih skečev nas je razveseljevalo. Krst in vse ta predstava so trajala dobrih tričetrt ure. Skratka, bilo je smeha in radosti še in še. Ko sem opazoval nekatere so bili ob predstavi kar solzni. Takih izletov nam torej manjka in to bo treba kmalu ponoviti. Tu je pa še molitev . – “Vinček naš” katero smo na koncu vsi prebrali oz. zmolili
Vinček naš, ki si v kozarčku,
spoštuje naj se tvoje ime,
pridi k nam tvoja dobrota,
zgodi se dobra kapljica,
boljša pri nas kakor pri sosedu.
Daj nam danes dobro vino,
in ne pusti nas pri praznem litru,
kakor tudi mi ne puščamo polnih kozarčkov.
Ne privedi nas v prazno klet,
temveč nas reši hude žeje. Amen.
Zdrava bodi vinska trta,
grozdja polna, mi smo s teboj.
Blagoslovljena si med Slovenci,
in blagoslovljen je sad tvojega pridelka – vino
Naj dodam, da je smo v velikem avtobusu praznovali še vso vožnjo proti domu, v malem pa je bilo bolj umirjeno, kar je bilo po eni strani dobro, saj na s je naslednji dan čakalo delo.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 3