Jalovec

Jalovec ali Kralj gora, kot mu zaradi njegove lepote pravijo številni, je 2645 m visoka gora v Julijskih Alpah in je šesti najvišji vrh v Sloveniji. Sosednji vrhovi so Mangart (proti zahodu), Travnik in Mojstrovka (proti vzhodu) ter Ponce (proti severu). Vrh stoji na meji med črnomorskim in jadranskim povodjem, med alpskimi dolinami Tamarja, Loške Koritnice in Trente. V obdobju med obema vojnama je preko vrha gore potekala rapalska meja, eno od bližnjih italijanskih vojaških opazovalnic pa so leta 1950 preuredili v Zavetišče pod Špičkom (2064 m). Silhueta Jalovca je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije.

https://www.pzs.si

Kot piše slovenski violinist, alpinist, andinist, pisec alpinističnih in planinskih vodnikov Tine Mihelič (1941-2004) v knjigi Julijske Alpe – Severni pristopi je Jalovec gora ‘čvrstim značajem’, saj na vse strani kaže podobo, v katero je

vgrajena neka skupna osnovna poteza, kar mu daje pečat osebnosti. »To skupno potezo je težko opredeliti, mislim pa, da sem blizu, če rečem, da je v Jalovčevem značaju opaziti nekaj predrznega in izzivalnega. To zlasti poudarjajo gotsko strme črte grebenov in razov ter ošiljeni vrh, ki se dobesedno zabada v nebo.« Po mnenju pisca je Jalovec visoka in težka gora, kar še posebno velja za severni pristop. Večina planincev sicer pripleza na vrh z juga, kjer turo lajša prijazno Zavetišče pod Špičkom. Ker pa člani PD Iskra Ljubljana niso navadni gorohodci in ker to precej dobro ve tudi njihova glavna vodnica Alenka, za dostop na goro ni izbrala te lažje poti, ampak težjo – čez Kotovo sedlo.

Deset članov se je torej v petek, 19. 8. ob 16 uri odpravilo na izhodiščno točko v Tamar. Dve od njih, tudi avtorica teh vrstic, sta v mislih bili tam in tudi že na vrhu gore že ves teden prej, z mešanimi občutki in vsak dan znova …..

IMG_20220819_191257
Foto: jože Filipčič
IMG_20220820_052436
Foto: jože Filipčič

Po (ne)prespani noči je prosojna tema skupinici napovedovala božansko jutro. Z zoro osvetljeni Kralj je vabil, a tudi budil strah in spoštovanje. Pot do Kotovega sedla se je v občudovanju tiho prebujajočih vrhov doline Tamar vila mimo brezbrižnih pasočih gamsov. Vrh Kotovega sedla je naš cilj razkril v vsej svoji veličini, kar je mojo ponižnost in tesnobnost

samo še podvojilo. Da bi ta slika dobila pravi okvir, se je nebo zaprlo, zbudil se je veter in ne dolgo za tem še kratek dež. V meni pa mavrica: skrbi, notranje napetosti, nemoči in vihar raznobarvnih misli. Na vse to pa kot balzam pomirjujoč glas vodnice in pot se je nadaljevala do vstopa v steno. Tam ponovno dež. In strah.

IMG_20220820_081802
Foto Jože Filipčič

Joceva in Markova zanesljivost in mirnost sta pomirila duha in plezanje po spolzkih skalah in drsečih stopah je postalo samo še čuječnost. Čisto zavedanje sedanjega trenutka.

Dež je ponehal, svetloba je postajala prijaznejša, notranji svet se je umirjal. Oprimkom in stopam so se ob vzpenjanju in spuščanju po navpičnih stenah občasno pridružile jeklenice. Olajšanje.

Zlasti za mene, ostali so jih komaj opazili. Ko je zmanjkalo vseh pomagal, je za oporo in spokornost duha ostala še Joceva vrv. Pot se je po nekaj urah skorajda v obliki peščene stezice iztekla v vrh slovenskega Matterhorna.

Čas slavja in uživanja je odmerilo bližajoče deževje, zato je slikanje in mazanje štampiljke v skali bilo skorajda mimobežno. Na hrano ni pomislil nihče, še obvezni nazdravek je bil malodane spregledan.

Foto: Jože Filipčič

Vrnitev do Zavetišča pod Špičkom je zahtevala zbranost in potrpežljivost, ki pa mojega notranjega miru nista mogla več skaliti. Še več. Nižanje nadmorske višine je povečevalo hvaležnost nad premaganim in radost nad osvojenim. Hkrati se je budilo veselje nad skorajšnjim srečanjem z drugimi članicami v zavetišču. In bilo je resnično iskreno, z globokim olajšanjem in velikim zavedanjem dobrega v vseh prisotnih. Iz oči vseh pa odsev veselja in sreče.

Ostanek dneva, ki se je kmalu prelevil v večer, je minil v obujanju slik in občutkov na prehojeni poti. Za avtorico tega prispevka je sledilo še ganljivo  presenečenje. Hvala vsem zapisovalkam za trud in lepe besede!

Pri prijaznih gostiteljicah se je večer zaključil z nastopom noči. Za vse razvade moderne civilizacije v zavetišču namreč ni prostora, še spanje je privilegij maloštevilnim planincem  tisto noč PD Iskre Ljubljana in PD Ljutomer.

Kaj je ponoči rojilo v glavah planincev v Zavetišču pod Špičkom, ne vem. V moji so podobe sten, stop, klinov in jeklenic bile žive še dolgo v noč….in nato svetloba prebujajočega dne. Za zaključek ture nas je sonce spremljalo vse do Vršiča, ob spustu pa prečudovita kulisa vrhov Špika, Prisojnika, Razorja, Triglava, ……

Čeprav je utrujenost že počasi lezla v telo, so bili občutki ob tradicionalnem postanku v ‘Hramu pri Aljažu’ zelo živi in predvsem lepi. Sploh ob zaključnem govoru glavne vodnice, ki je bil tak kot silhueta Jalovca: skladen in podoben kristalu.

Foto: Jože Filipčič in Alenka Sakelšek

Z globoko hvaležnostjo vsem za vse!

P.S.

Fotografije naj izžarevajo lepoto doživetega na svoj način, saj besede za opis tega pogosto niso (bile) dovolj.

napisala: Marija Mojca Peternel

Hits: 103