Kamniški dedec je osvojen

Ko me je Alenka povabila, da zapišem nekaj vrstic o prvem jesenskem društvenem vzponu, sem se počutila kot kolumnistka, ki jo povabijo pisati za Sobotno prilogo. Tudi sama menim, da je prav, da o osvajanju oz. vzponu na Kamniškega DEDCA prosti spis izdela ženska. Sploh glede na to, da je moški del kolegov neprenehoma razpravljal o osvojitvah in vzponih na številne BABE.
Startna pozicija je bilo ob domu planincev v Kamniški Bistrici. Devetnajst se nas je zbralo. V čast in ponos mi je, da zamudnikov ni bilo, kljub temu, da so bili v skupini tudi Gorenjci, Notranjci in seveda stalna ekipa Ljubljančanov. Kam naj se uvrstim sama, še ne vem. Hecen mix predstavljam. Pol Gorenjka, pol Korošica, s srcem v Medvodah in bivališčem v Kamniku.
Tri nove soplanince smo sprejeli medse in upam, da se niso ustrašili naših glasnih izmenjav mnenj. Vsekakor so dobrodošli, prijetnih ljudi ni nikoli dovolj.
V svežem nedeljskem jutru je bilo že ob pripravi polno prisrčnega smeha. Nekateri so osvajanje dedca vzeli presneto zares in kolega Darko, kavalir dunajske šole – balkanska smer, z vrtnico odstranjuje ovire na poti.
Pet vodnikov smo imeli tokrat, štiri domače in enega gostujočega. Alenkin tempo je idealen (z mojega žensko-turističnega- pisarniškega vidika), kar nekaj odmorov nam je namenila. Hoja po gozdni stezi do spodnje postaje žičnice za kočo na Kamniško sedlo je »klasika«, nadaljevanje do lovske koče preko presušenega hudournika slikovito, čeprav pravih razgledov še ni. Mehka hoja v ključih po gozdnem pobočju s presenetljivo lepo ozkolistno travo in senco visokih listavcev, ki so na trenutke obetajoče nakazovali, kaj bi nas lahko čakalo na vrhu, tudi obvladljiva. Tretji del…..oh, ja,…če bi se ga lahko izognila……Strmo navzgor, pa še navzgor, čez korenine, med zaraščenimi osamelci, po grapi, gor, gor……..
Zadnji petminutni plezalni del je bil pika na i. Presenetljiv, skalnat, dobro speljan, s pravilnimi naravnimi stopami in pomagali iz suhih korenin. Narava res dela čudeže. Vrh dosežen v časovnem okviru. Tri ure, 20 minut. Dva globoka vdiha in topla iskrena misel. Ljuba domovina, kako si lepa. Na dosegu roke so bili Repov kot, Srebrno sedlo, Zeleniške špice, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Skuta, Grintovec. Jasnina dopoldanske svetlobe, sonce v polni moči, tišina gora…….prelepo….. Tu sem dolžna majhen popravek. Tišine gora nismo užili. Preglasni smo bili. Z menoj vred. Med potjo smo obdelali politične novice, gospodarsko situacijo, problematiko plezalnih tehnik, partnerske odnose, razlike med spoloma. Ker smo ženske z Venere, moški pa z Marsa, so dileme ostale odprte do naslednjega srečanja.
Povratek je bil malce krajši; 2 uri, 40 minut. Noge v zadnjem delu spusta že malce negotove in utrujene, pa so nas vendar ponesle na zasluženo pivo in radler. Še dobro, da smo ga popili na hitro, ker so željo po tuji pijači vztrajno izražale ose. Prav jim je, pa naj plavajo, če so tako požrešneJ.
Kdor jezik špara, kruha strada. Nekaj lačnih se nas je napotilo iskat nedeljsko kosilo. Končali smo v Godiču. Na Jeranovem imajo kamniški ribiči ribogojnico z možnostjo ribolova, nakupa svežih rib in ob koncu tedna tudi pripravo postrvi. Uh, kako so teknile ravno prav hrustljave postrvi s krompirjevo solato in tržaško omako.
Še se bomo srečevali in osvajali DEDCE in BABE, kajne? Življenje je pač takšno, kot si ga sami naredimo in naredili si bomo slikovitega, barvitega, doživetega, prijaznega, družabnega……..
Prijetno mi je bilo z vami,
Nadja
Kamnik, 5. 9. 2011
Slike

Hits: 5