Kičer

Pohod na Kičer ali »after corona party«
Spletna stran našega domačega planinskega društva je kar predolgo samevala. Brez naše/vaše krivde. Čas je zadnje leto in pol tekel drugače – naše osebne in društvene aktivnosti so se pod vplivom vseh vrst ukrepov prilagajale, omejevale in se v skoraj v letu in pol docela spremenile. Ampak polenili se nismo, ostali smo aktivni in glede na objave na socialnih omrežjih smo ohranili kondicijo, dobro voljo in pokazali vsestransko iznajdljivost. Formirali smo mini socialne mehurčke, se v njih organizirali, prijateljsko družili in občinsko/ regijsko omejeni tudi rekreirali. Peš, s kolesi, na sprehodih.
Zgodovina pravi, da vse mine in da čas stvari vedno postavi na svoje mesto. In prišel je naš čas. Spet smo lahko društveno organizirani, na prostem brez mask in v večjem številu. Brez mask na izletu in po max 4 osebe za mizo na terasi lokala, vendar z maskami v avtu, zaprtih prostorih in celo z maskami v kraški jami……..ah, no!
Tokratni planinski izlet smo izvedli na Dolenjskem. Kičer z višino 557 m n.v. je bil cilj. Nikoli slišala, še na zemljevidu ga nisem našla. Celo vsestranski stric Google o njem ne ve skoraj nič in informacije združuje s Kičerjem na Hrvaškem. Torej v pojasnilo: bili smo na Kičerju ( izgovarja se s poudarkom na širokem e) in ne na Kičerju ( poudarkom na i). Vodnik Roman je v vabilu temeljito in natančno opisal dostop in potek in prav nič se ni zmotil, ko je navedel:«……. se po cesti za ogrevanje odpravimo proti vasi Orehovec. Nad vasjo zavijemo v gozd, kjer nas pričaka strm dvig po zahtevni planinski poti, kjer je v pomoč celo nekaj jeklenic…….del poti je označen kot zahtevna pot, predvsem zaradi strmega terena, zato je potrebno malenkost previdnosti«. Navzgor, navzgor in še enkrat navzgor. Pošteno smo se prepotili in ocena, da so dolenjski griči nezahtevni, ne drži v celoti. Da pa so Dolenjci družabni ljudje, je bilo jasno ob opazovanju »zatočišč« ob poti. Lovski dom, bivak, gozdarsko zatočišče in brunarica še samevajo, ne dvomim pa, da bodo zaživeli, ko/če se v celoti vrne »normalnost«.
17 nas je bilo in krepko smo morali pohiteti, da smo ujeli vsaj del rezerviranega termina za ogled Kostanjeviške jame. Ker skozi njo teče potok Studeno se je jama v času njenega odkritja ( 1938) imenovala Studena jama. Jama je v celoti malo daljša od dveh kilometrov, za obiskovalce pa je urejenih 300 metrov poti, kjer je napeljana električna razsvetljava. Vredno ogleda.
Po kilometru in pol makadamske poti smo se krožno vrnili do izhodišča do Galerije Božidarja Jakca, ki se nahaja v prekrasni stavbi bivšega cistercijanskega samostana, ki je bil ustanovljen leta 1234. Na travniku pred njim je Forma viva, kjer je mogoče videti značilne skulpture iz avtohtonega krakovskega hrastovega lesa. Nekaj skulptur je lepo vidnih zaradi pokošenega travnika, ostale bodo najverjetneje prišle do izraza šele po junijski košnji. Kmetje morebiti le upoštevajo napotke čebelarjev, naj prva košnja ne prehiteva, dokler se čebele ne napasejo.
Rezime ture smo ob dvigu vrčka piva izvedli na terasi Kralja Matjaža, prijetnega lokala na otoku, v ožjem centru Kostanjevice na Krki. Naslednjič bo na mizi tudi pizza. So znani po njej. Morebiti pride podatek prav tudi potencialnim romarjem na slovenski Jakobovi poti, ki točno pod Galerijo Riharda Jakopiča prečka lokalno cesto. Spanje po prehojeni prvi etapi »dolenjske veje« priporočam v gostilni pri Žolnirju malce naprej.
O Kičerju bistvenih podatkov nisem našla, o Kostanjevici na Krki pa kar nekaj. Obnovimo: »Kostanjevica na Krki je najmanjše in eno najstarejših slovenskih mest, hkrati pa najstarejše na Dolenjskem. Je pravi čudež narave in popolnoma upravičeno nosi polno ime Kostanjevica na Krki, saj se stari del mesta nahaja na otoku v meandru reke Krke. Prvič je bila omenjena leta 1220 kot sedež župnije, mestne pravice pa je dobila leta 1252. Mestna struktura z dvema paralelnima ulicama, se je ohranila vse do danes, ko je kraj razglašen za kulturni spomenik prve kategorije in v celoti zaščiten. Zaradi pogostih poplav v preteklosti se je mesta oprijelo ime “dolenjske Benetke”, tako da je bilo gibanje po mestu mogoče le s čolni. Na približno 500 metrov dolgi in 200 metrov široki otok vodita dva večja lesena mostova, namenjena prometu, poleg tega je čez Krko speljan še Tercialski most, ki ga uporabljajo le pešci. Na skrajni severni strani otoka, ločena od strnjenega niza hiš, se bohoti župna cerkev sv. Jakoba, ki je bila zgrajena v XIII. stoletju kot del utrdbenega sistema ob severnem mostu, v času največjega blagostanja Kostanjevice na Krki. Na južnem delu otoka stoji dragocen sakralni spomenik, podružnična cerkev sv. Miklavža, sicer pa ima mesto še več elementov sakralne dediščine. Kostanjevica na Krki je živo mesto na otoku, s svojo bogato zgodovino, arhitekturo in lepoto privablja veliko obiskovalcev od blizu in daleč. Največ se jih odloči za ogled kulturne dediščine, in sicer Galerije Božidarja Jakca, ki se nahaja v prekrasni stavbi bivšega cistercijanskega samostana, ki je bil ustanovljen leta 1234 ter tamkajšnje Forma vive, kjer je mogoče videti značilne skulpture iz avtohtonega krakovskega hrastovega lesa. Zanimiv je tudi ogled Lamutovega likovnega salona Galerije Božidarja Jakca in Gorjupove zbirke Galerije Božidarja Jakca v Osnovni šoli Jožeta Gorjupa. Za ljubitelje prvinske narave je obvezen ogled Krakovskega gozda. V osrčju gozda je ohranjen 40,5 ha velik, od leta 1952 zavarovan sekundarni pragozd. Hrastova drevesa so stara od 300 let in visoka do 40 metrov. Prelep kraj za družinski izlet«
Preživela sem lep pomladni dan v dobri družbi. Hvala organizatorju in vodniku. Z veseljem raziskujem tudi nižje vrhove, ki vedno presenetijo. Pozitivno, seveda.
P. S. Vreme je zdržalo točno do Ljubljane, v Kamniku je že lilo kot iz škafa
Vtise zabeležila hvaležna
Nadja Uršič
Kostanjeviška jama
youtube

Hits: 79