Klana-Hahliči-Obruč(Hrvaška)

Klana-Hahliči-Obruč(Hrvaška)

Tisto zadnjo aprilsko nedeljo (izlet smo iz praznične izredno deževne sobote v zadnjem hipu preložili za 24 ur) se nas je zbralo ravno dovolj za prijetno družbo – naključje je hotelo, da smo bili ravno po parih (11 planincev in 11 brhkih planink). Bili smo tako zelo slabo poparčkani, da bodo mnogi udeleženci tega izleta žal šele ob branju tega sestavka ugotovili, da je bilo stanje obeh spolov izenačeno.
Naš tokratni cilj pa je bil še zelo daleč od Ljubljane. Namenili smo se v zahodni del Gorskega Kotarja na tam najvišji 1377 m visoki Obruč. V Ilirski Bistrici nas je že čakal Hinko Poročnik, sicer “glavni krivec” za predstavitev Snežnika širšemu krogu Slovencev. Njegove čudovite fotografije iz vseh mogočih in nemogočih zornih kotov, katere najde le on, so nam to najvišjo slovensko goro jugozahodne Slovenije prikazale v vsej njeni lepoti. Tudi za današnjo turo gre zasluga samo njemu, saj je poti, po katerih se bomo namenili in vrhove, ki jih bomo osvojili, našel in tudi z sosednjimi hrvaškimi Planinskimi društvi pripeljal do Mi smo se namenili še južneje in bližje k morju. Na hrvaški strani smo takoj zavili levo na tako imenovano petrolejsko cesto in kmalu spet levo proti Klani, da bi se strmo vzpeli v gozdove proti Gomancem. Seveda smo prej zavili na gozdne poti, komaj poiskali nekaj prostora za naše jeklene konjičke in … nahrbtnike na ramena, pohodne palice v roke in kot vodja pohoda sem ob obveznih navodilih hoje v skupini, neprehitevanju in hoji po svojih stezicah, le prižgal zeleno luč za start.
Po dobri uri hoje smo na robu gozda zagledali lovsko prežo in blizu nje polno razmetanih kosti in še malo dlje – še celo poginjeno kravo. Ob moji razlagi, da je to le krmilnica za divje živali, kot so medvedje ipd. , da se ta jedilnica imenuje mrhovišče, so mnogi pospešili korak, medtem ko se je naš Marjan, ki je pred tem, kot običajno zapustil skupino in oddirjal naprej, sedaj ponovno vklopil v skupinsko hojo. Medveda sicer tekom dneva nismo srečali, toda za nekaj časa sem skupino le obdržal na vajetih.
Vzpenjati smo se začeli iz gozda in na strmi pusti senožeti v suhi travi zagledali nekaj plavega. Nismo mogli verjeti svojim očem, saj to je vendar encijan je vsa navdušena izustila naša Jelka in že iskala svoj fotoaparat za ovekovečenje te prelepe planinske rože. Morda se ji bo fotografiranje tako izšlo, da bomo te fotografije čez nekaj mesecev tudi videli. V naslednji uri smo encijan lahko občudovali tudi na naši stezici, ki se je vzpenjala strmo v breg. Na naši desni pa smo že občudovali Kvarnerski zaliv z otokoma Krk in Cres v ozadju in spredaj prve obrise visokih stolpnic mesta Reke. Še nekaj korakov nas je ločilo do našega prvega cilja Tunine glave (za domačine tudi Ćunina glava), ki menda spominja na znano ribjo glavo. No, ampak iz te glave smo videli tja do zasneženegaVelebita na jugu in do Ilirske Bistrice na zahodu. Za vzvalovano morsko gladino v dolini pod nami pa se nam je zdelo, kot da slišimo šelestenje njenih valov. Na vzhodu se nam je ponujal Fratar, na katerega pa se nismo podali, pa čeprav je bil v prvotnem planu, saj bi nam podaljšal čas hoje še za dodatne 3 ure. V daljavi pa nam je svoje obrise ponujal sam Nanos. Fotografiranja kar ni hotelo biti konca in mojo prošnjo za odhod proti nižje ležečemu planinskemu domu Hahlići, sem moral večkrat ponoviti.
Tam nas je sprejel prijazen oskrbnik Davor z vročim čajem in še kaj se je našlo v njegovi sicer zelo skromni ponudbi. In mnogi so menili, da je ravno to tisti pravi še znekomercializirani planinski dom, kjer si ne moreš privoščiti jedi ali pijače z jedilnika in da je to tisti čar, katerega pri nas že pogrešamo. Sledilo je obvezno žigosanje transverzalnih in raznih drugih planinskih knjižic – žal Davor tudi razglednic ni imel in naš prijatelj Hinko mu je, kot že priznani amaterski ljubitelj fotografije očaka Snežnika, v najkrajšem času ponudil rešitev v obliki lepih razglednic njihovega območja. Smo pa zato imeli na izbiro preko dvajset žigov raznih vrhov, vršičkov ali pa le skalnih obeležij, za vse je obstajal planinski žig. Komaj smo iz raztrgane škatle lahko izbezali tiste prave, le za naše osvojene vrhove.
Ampak naš končni cilj je bil še daleč tam nekje proti severozahodu in zopet je bilo treba oprtati nahrbtnike. Sledili smo markacijam in prava planinska pot med skalami, grmičevjem ali že kar gozdom v zaveternih legah (narava je to uredila po svoje zaradi tukaj prisotne skoraj večne burje) je vodila po grebenu proti vrhu Obruča. Razgled se nam je le še odpiral na vse strani. Če smo si zaželeli pogled na morje, smo se ozrli nazaj, levo se nam je s svojim antenskim stolpom ponujala Učka, v daljavi se je iznad že prej ogledanega Nanosa izluščil ves zasnežen naš očak Triglav, pogled na desno pa nam je ponujal hrvaški Snježnik, Risnjak in Platak, vsi odeti v belino prejšnji dan zapadlega spomladanskega snega. Z vrha se nam je odprl še lepši razgled in pred nami se je izluščil naš – beri Hinkov – 1796 m visoki Snežnik, ki pa si je komajda zaslužil to ime. Bil je namreč skoraj brez snega. No, pa bodo Hrvati spet imeli za povedati; “da imajo nekaj več, kot vi Slovenci”. Zaboga vendar, pomirite se, saj morate imeti sneg, že zaradi družine Kostelić, mar ne?!?
Še zadnji pogled proti severu, kjer so se v daljavi pokazali zasneženi obrisi Kamniško – Savinjskih Alp in spust v dolino je bil prav za vse udeležence neizbežen. Po skupaj sedmih urah hoje smo se prijetno utrujeni posedli v avtomobile. Žal je šoferje čakala še dolga vožnja do Ljubljane, v katero pa smo kljub vsemu, srečno prispeli v večernih urah.
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar

Hits: 6