Kočna 2540m.n.v.

To je mogočna, zelo zahtevna gora, ki si ne dovoli lahkega pristopa. Z vseh strani te čaka naporna hoja in plezanje. Iz Jezerskega, od koder smo odrinili mi, pa še celo brez plazenje ne gre. Bilo je razmeroma toplo jutro z nekaj pridiha svežine, kot je značilno za ta letni čas. Ob Češki koči na Spodnjih Ravneh smo si vzeli krajši odmor, medtem ko se je Tara- tukajšnja hišna ljubljenka-smukala okoli naših nog in nas z laježem pozdravljala. Nastopil je drugi polčas. Po ne prav zoprnem melišču smo dosegli Zgornje Ravni. Srečali smo še druge planince , med drugim tudi vzorno navezan par očeta s sinom. Bila sta zares hiter tandem in prav po gamsje sta jo ucvrla tja gor v strmino. Tudi mi smo lepo zložno predvsem pa varno napredovali. Slabe polure pod vrhom nas je ustavil ozek prehod, ki ne dovoli prav vsakemu skozenj. Za nas to ni bil problem, saj smo grajeni po gorniških normativih. Prisrčno smo si segli v roke in čestitali, ko smo dosegli vrh. Ponudil nam je veličasten razgled na vse strani. Drobne pikice po bližnjih vrhovih so bile dokaz, da je dan kot nalašč za obisk gora. Modro nebo, toplo jesensko sonce in družba planinskih zanesenjakov v objemu gora, kjer se zdi, da ima še kamen dušo. Občutek, ki ga še dolgo hraniš v sebi. Sestopili smo po poti vzpona, a brez zapleta ni šlo. Srečali smo drug par očeta s sinom, vzorčen primer, kako ne bi smeli hoditi v gore, še posebno v tako zahteven svet. Kar zdrznil sem se. Brez opreme in kakršnegakoli varovanja! Nejevoljni smo šli mimo in se spet osredotočili na našo pot. Ob Češki koči nas je pričakala in pozdravlai trojica deklet iz našega PD. Sedli smo za skupno mizo in se veselo pomenkovali o svojih doživetjih, potem pa družno odrinili v dolino. Še enkrat smo se ustavili pri Stari pošti, kjer smo nazdravili uspešno opravljeni turi.
vodnik Dušan

Hits: 6