Kolesarski izlet na Dragočajno in pohod na Šmarno goro

Pa smo dočakali. Tudi lepo vreme pri našem kolesarskem izletu. No, ni bil samo kolesarski, tudi pohodniki so prišli, vsaj nekoliko, na svoj račun. Bili so namreč kar na Šmarni gori. Že v Tivoliju smo se dogovorili, kdo gre kam in kako. Alenka je svojo četico odpeljala do Šmartnega in nato na Goro. Ostali pa smo “zajahali” svoje dvokolesnike in krenili s polno energije in zanosa proti kampu v Dragočajni, našemu tradicionalnemu cilju, ki se ga je pokojni Drago, tudi ob svojem zadnjem letu udeležil.
Postanek pri Koširju je bil za del odprave le kratek oddih, večina pa si je tu dodatno nabirala korajžo, seveda z jutranjo kavico. Delo na cesti proti Smledniku nas sicer ni oviralo. A le zakaj je zaprta cesta, če se na nje nič ne dogaja? Kar nekajkrat smo se grdo obregnili ob izvajalca teh del. Ko smo presegli to gradbišče je šlo naprej brez težav. Le nekoliko prehitro smo se približali našemu cilju. Franci je zato predlagal “kratek obvoz”. Tako smo dodatno naredili kar nekaj deset kilometerčkov. Tudi skupina, ki je šla naprej od Koširja brez postanka, si je tudi naložila nekaj dodatnega dela. Šli so namreč kar do Kranja. Lepo sončno vreme nas je opozorilo, da je potrebno nekaj popiti. In zato je bil ta pravšnji kraj zato, prav naš cilj – kamp. Vedeli smo, da nas naša planinka Marija že nestrpno čaka. Kar na hitro pa le ni šlo. Saj smo morali najprej poiskati pot iz labirinta ozkih cest in poti, po kateri smo hoteli ubrati bližnjice. Nenapovedano smo šli tudi mimo delavnice našega kolesarja in seveda tudi planinca Pavleta v Mošah, kjer smo naredili tudi nekaj fotk za spomin. Mrzlo pivo pri Mariji nas je pa še kar naprej privabljalo, kakor nasprotni pol magneta. Še dobro, da sem imel dobre zavore, saj bi drugače ob veliki hitrosti, zaradi privlačne sile, kmalu pristal v mrzli Savi.
Moram priznati, Marija nas vsako leto bolj razvaja. Bili smo njeni gosti, in to v pravem pomenu besede, kar dvaindvajset nas je bilo. Bili smo prava klapa, se družili in ko so na cilj prišli še pohodniki z njimi tudi Janez s kitaro, smo se po kratkem klepetu odpravili nekoliko višje, še na odlične, hrustljave, pravilno in lepo opečene ribe. Res smo nekoliko dalj čakali, a splačalo se je. Ob velikih porcijah smo do lahko zadnjega kotička napolnili naše želodčke in sočni in mrzli radler-grapefruit je vse to lepo poplaknil. Ribe so morale seveda še enkrat zaplavati.
Ob zvokih Janezove kitare smo nato še zapeli. Prav prijetno je bilo. In bil je tudi čas odhoda in slovesa od naše gostiteljice. Nekateri so imeli za povratek svoje poti, večina se je pa priključila Franciju in kolesarski izlet popestrila z vzponom na Šinkovčev Turn. Tradicija se pa nam ni izneverila. Najprej smo morali “napumpati” Verino kolo, na koncu pa še defekt na Ivankinem. Na srečo je Franci z Jakatom to lepo uredil in tudi zato je ta izlet tako lepo uspel.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 3