Kolesarski izlet okoli Šmarne gore in do Mavčič

Kolesarski izlet okoli Šmarne gore in do Mavčič

Po 35 km hoje okoli Ljubljane in naslednji dan še dodatnih 70km kolesarjenja po poteh okoli Šmarne gore, se je zelo prilegla ogromna, hrustljavo pečena postrv. Pa še zaslužili smo si jo. Prav današnji izlet, je v vsej svoji širini odsev naše solidarnosti, strpnosti in prijateljstva. Kar se nam je danes dogajalo, se zgodi samo trinajstega, in kar si pa običajno nebi želeli. Ampak smo vseeno dobro rešili stvar in se pripeljali do konca naše zastavljene poti.
Po zboru pod halo Tivoli smo, nas 17, družno potisnili pedala naših koles priti Gorenjski. Že na začetku smo si lahko ogledali pravi salto-mortale hitrega Jaka, ki ni najbolj nežno stisnil zavoro. Pred rdečim semaforjem, ga je zato vrglo kar čez balanco in skoraj na bližnje kolo Francija K., ki pa je nič hudega sluteč, samo začudeno pogledal nazaj. Jaka se je dokaj urno sicer pobral in navzven ni bilo videti, da je kaj narobe z njim. Le pogled na njegovo roko je nakazoval nekaj bolj neprijetnega. No, upam da je bila to le nepotrebna skrb nas vseh. Zgodil se je tudi mali čudež, to velja vsaj na Gorenjskem saj le težko nekaj dobiš zastojn. Dragotov kolega pa kot čisti Gorenjec, doma iz Smlednika, je nas neutrudne planince in danes še boljše kolesarje častil z pijačo. Še enkrat hvala. Povožena steklenica na kolesarski stezi je bila potem nekaj, kar je potem povzročilo gumi defekt na Pavlovem kolesu. Najbolj presenetljivo je, da je šele po skoraj 20 km ta drobec stekla prišel do živega. Morda je bilo vse to načrtovano tam od zgoraj. Saj, če se to nebi zgodilo, bi morali čakati na naše okusne ribice kar nekaj časa. Tudi sladke jagode v Valburgi nas niso dovolj pridržale. Naši strumni mehaniki so tako uredili kolo ob pravem času in naši želodčki so lahko potem veselo zaigrali, skoraj takoj, ko smo prispeli do brunarice pri kampu ob Savi. Prijetno kramljanje in ob dobri pijači se je čas kar izgubil. Le pogled na uro nas je nekoliko zdramil in pojasnil, da se moramo počasi vrniti. Od domačina smo dobili nekaj napotkov kje in kako izpeljati današnji začrtan krog.
Najprej je Franci z Adrijano odšel požigosat naše knjižice na Zavrh, katerega smo nevede prevozili. Ostali, pa smo lepo v koloni krenili ob robu ceste proti Šinkovem Turnu. Bilo je nekoliko vzpončkov in tudi klančkov. Marija je najbrž vneta gledalka kolesarskih dirk. Po klancu navzdol nam je pokazala kakšen je najmanjši zračni upor. To pa tudi ni bilo vse. Ko smo pa morali nekoliko pritisniti na pedalo si je hotela nekoliko sposoditi Jakatovo kolo. Z svojim predjim kolesom je namreč zataknila Jakatovo pedalo in kar šest špic oziroma razpel je odfrčalo. Tudi padec je bil tako neizogiben. Nekoliko potolčeno koleno si je potem cajtala ob pogledih na naše strumne mehanike, kot so Drago in ostali. Le popolnemu orodju za servisiranje gre zahvala, da smo kolo kolikor toliko usposobili za vožnjo. Bilo je to pravo generalno popravilo prednjega kolesa. Očitno pa je stvar uspela. Marija je lahko nadaljevala, sicer počasi, a sigurno, vsaj do Jakatovega avtomobila, ki ga je čakal na sončni strani parkirišča Tivoli. Vmes smo se, še ustavili, da je Marija pri Koširju, lahko vse to poplačala. Tu smo se ustavili tudi na obvezni jutranji kavici,kjer nas je pozdravil predsednik Dušan in Stane, ki sta ravno tedaj prispela iz Gore. Nas šesterica, z Francijem H.na čelu, smo vmes obiskali še Šinkov turn, da smo ta tako razgiban izlet, uspešno zaključili in to ob lepem sončnem vremenu. Naslednja leta bomo organizirali še več kolesarskih izletov, tako je bilo vsaj mišljenje večine. Sedaj pa v gore. Namažite čevlje, pripravite sončna očala, preglejte tudi pohodne palice, čez štirinajst dni nas čaka že Oljševa. Vabljeni že danes.

Hits: 4