Kolesarski izlet po dolini Besnice do Trebeljevega

Vsak trenutek katerega doživiš z nasmehom na obrazu je izredno doživetje. Spominjaš se ga. Vtisne se ti v spomin in ti bo popotnik v borbi za delček sveta za kar imaš vso pravico. Tu v dlani ti je, le vzemi ga. Tako kot današnji kolesarski. Turobno jutro nas je sprejelo. Nekatere še nekoliko nerazpoložene. Nič ne de. Tu smo bili in kolesa z nami. Cilj Besnica. Zmogli bomo. Nekateri so letos prvič stopili na pedala, zato je bil njihov je bil boj še bolj zanimiv. O zmagi, v sožitju z naravo, to sploh ni bilo za dvomiti. Bila je to ena bitka, veliko nas jih še čaka. Tudi Drago to dobro ve.
Podali smo se, kar 11-Vladka je vse prekontrolirala, čeprav ni šla z nami, po cesti pod Golovcem skozi Sostro. Tu smo postali pri našem vodiču Ivanu in Sonji, kjer smo dobili še dodatne vzmeti za nadaljevanje proti Zalogu, nato pod železniško progo in proti Besnici. Cesta je bila asfaltirana in tako ni bilo velike bojazni po kakšnem gumi defektu. Tudi vreme se je kar držalo. Nekoliko oblačno, a sončni žarki so vsake toliko prebili gosto pajčevino sivih oblakov. Stalen rahel vzpon ceste nas ni mogel premagati , tudi Lojzko z navadnim kolesom, ki je pritiskala na pedala kot najbolj utrjen kolesar. Dušan, se je vsake toliko časa pritoževal, da je sedež nekoliko trd, a to le iz navade. Kilometri so kar minevali, tako, da smo kmalu prišli do prvega resnega postanka. Klanec, od tu naprej, je nekatere vseeno prepričal, da se z njim ni za hecat. Tako je polovici naših kolesarjev tu pot tudi končala. Ostali pa smo zopet zajahali kolesa in se še z večjo vnemo sopihali priti Trebeljevemu. Na vrhu za postanek ni ostalo veliko časa. Le en borovničevec in že smo na kolesu in poti v dolino. Pravo doživetje. Nekoliko ovinkov, pazljivosti in že smo spet skupaj. Moram reči, da je bila pot nazaj nekoliko krajša, a to samo navidezno. Šlo je namreč dol in kar čudili smo se potem, kaj vse smo premagali.
V gostilni “Pri Peclju” smo se nekoliko ustavili. Tu se je narava spet poigrala z nami. Ob času obeda “beri ribe”, se je kar dobro ulilo in mi smo zadovoljno ugotavljali, kako koristen je ta dež, ki je po tolikem času spet zalil naše njive, polja….Nazdravili smo tudi Nataši, katere števec neutrudno deluje in ne samo njen. No, po dežju pride sonce in takrat smo se tudi mi poslovili in odšli vsak po svojih poteh domov. Nekateri z več sreče, drugi z nekoliko manj. Porentov kolo sicer ni prestal te današnje težke ture, zato ga je morala Vojka v avtu odpeljati do doma s Slavcem vred. Franci, ki je hotel nekaj več, ga je dežek spet ujel in kakor miška moker se je moral ustaviti pri gostilni Miška in počakati ženo, da ga z svojim miškom na štiri kolesa varno pripelje domov.
Hvala našima vodičema za lepo izpeljan izlet. Naslednji teden se gre spet s kolesi v Praše na Gorenjskem na ribe. Do 10. maja pa Drago pobira kavcijo /100€/ za raftanje in planinarjenje v Črni gori. Na pot se gre v sredo zvečer 27.6.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 2