Kopitnik 2016

Ne vem če je potrebno kaj zapisati o današnjem izletu. Pa vseeno. Skoraj ves teden sem pogledoval vremenska dogajanja in sem potem ugotovil po dogovoru z Janom, da izlet na Kopitnik, kljub jutranjemu dežju v Ljubljani lahko brez bojazni izpeljemo. In res je bilo tako. Ko smo izstopili z vlaka se nam je kar nasmejalo. Od vzhoda so nas tam gori kar nekako pozdravili sončni žarki, le pogled proti Ljubljani je bil pa bolj klaveren. Kar temno je bilo. Veter ki je vlekel dokaj močno, nas je opogumil, saj je spodil oblake tam daleč nazaj. Lepo strumno smo potem zakorakali v prvi klanec. Nekoliko težke nogo so na začetku sicer bile a volja je bila močna in tako smo prestali nošo prvo oviro. Pot se je potem zložno vzpenjala po lepo uhojeni in markirani poti. Tudi večerno deževje je ni razmočilo. še več, na pot nam je veter nasul listja, ki je zgledal kakor plaz, skoraj smo potonili v njem. Na srečo smo imeli potapljača Dušana, ki nas je uspel obdržati na gladini 🙂 Kmalu smo tako v veselem razpoloženju prispeli do koče na Gori. Kakor običajno je bil tu glavni postanek. Peterici sta se nam tu pridružila še Srečko in Milka. Po okrepčilu in prijetnem pogovoru smo potem nadaljevali pot proti koči nas Kopitniku. Med potjo smo si lahko občasno ogledovali z soncem obsijano Celjsko kotlino. Občasno zato ker so se meglice z oblakov večkrat zapodile nad dolino. Pri koči ni bilo gneče kakor običajno le nekaj planincev se je opogumilo, da je prišlo sem gori. Tudi pri tej koči smo si vzeli kar daljši počitek. Pa vendar ravno pravšnji za nadaljevanje naše poti do vrha Kopitnika. Previdni smo bili, ko smo se ob žični vrvi povzpeli na sam vrh. Pa ne zaradi spolskega terena ampak vetra, ki nas je kar močno zanašal in objemal. Le par slik naredili in že smo bili na poti v dolino. Saj se spomnite, tisti ki ste tu že hodili v preteklih pohodih kakšna pot je od vrha v dolino. Skoraj navpično ha, ha. Na srečo ni bilo snega in tudi pot ni bila razmočena pa vseeno je bila potrebna popolna prisebnost, saj bi nam vsaka napaka lahko zelo neprijetno zagodla. Pri Lukovškemu prevalu smo zatem zavili na levo. Kakor se spominjam smo šli po tej poti prvič. Ko smo tako prispeli do ceste in križišča druge poti s Kopitnika smo mimo vasi Borovo po grapi potočka Stojanšek srečno prispeli v Rimske toplice. V Aquaromi smo si potem privoščili dobro kosilo in se z naslednjim vlakom odpeljali proti domu.
Lepo je bilo ,
Marjan

Hits: 5