Kostanjev piknik

Vsak kostanjev piknik je nekaj posebnega. Od pohoda do pečenja kostanja se dogaja marsikaj. Letos je bilo še posebej zanimivo in tudi končalo se je še podnevi. Spekli in najedli smo se sočnega kostanja. To je čisto nekaj drugega kot doma v pečici. Že, ko se je kostanj pekel se je povečini tudi sam olupil. In okus prav božanski. Le s to napako, da se ga dokaj prehitro naješ. Letos smo omenjen piknik izvedli prav blizu Ljubljane. Po manj kot treh urah, čez Toško Čelo, Klobuk in dol do Jurčka. Kar hladno vreme nas ni oviralo. Prva postaja je bila na Toškem čelu, Kačji Rob v Podutiku je bil namreč zaprt. Časovno smo bili namreč v dobrem, zato se je Slavc odločil, da naredimo manjši ovinek, to je Lovske koče na Toškem Čelu. Topel čaj in okusem štrudel je bil prava popotnica za nadaljevanje čez preval in na Klobuk. Tudi tu smo se nekoliko okrepčali. Še pol ure hoda smo imeli od tu do Jurčka. Sodobna tehnologija po telefonu nam je dopustila, da smo kosilo premaknili za pol ure. Tako smo imeli več časa za naš program kostanjevega piknika. Primož je vse pripravil za pečenje in kostanj se je kmalu nato že pekel. Še prej smo ga lepo zaznamovali, tako da se nam ni pritoževal v obliki eksplozij. Prva runda še v ognju, nato pa lepo bolj počasi. Dvajset kg kostanja smo tako okusno spekli pa tudi zaliti ga je bilo potrebno. Sok in dober cviček je bil pravi balzam za nadaljevanje. Ivan in Smrekar sta potem potolkla vse nasprotnike v balinanju in potem smo tudi zapeli. Nekateri so potem odhajali, Franci in Nataša imela sta namreč psa, so tudi prihajali. In teh jih je bilo še več. Martin, Sonja, Milka in Srečko morda sem še koga pozabil, so potem še vsak po svoje prispevali k dobri volji in uspešnemu koncu letošnjega piknika. Na koncu smo po polurni hoji zaključili naš piknik na avtobusni postaji z pesmijo in nekaj Pečetovih skečev, od koder smo se potem zapeljali po svojih poteh domov.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 3