Kostanjev piknik 2001 – Trška gora

Kostanjev piknik 2001 – Trška gora

Z našim najaktivnejšim članom Slavkom sva se odločila za naskok na Trško goro, saj se nama je zdela – s svojimi lepimi vinogradi in zidanicami med njimi – kot nalašč za tak izlet.
V nedeljo, 14. oktobra, smo se tako zjutraj v prečudovitem vremenu zbrali na parkirišču Vič, kjer smo šele tik pred odhodom avtobusa zbranim planincem povedali, da gremo namesto na Primorsko – na Dolenjsko. Zaradi tega ni bilo nobenih pripomb. Je pa nekaj škripalo pri udeležbi, saj nas je bilo zbranih »le« 30.
Pokušnja »produkta« vinske trte
Vzroka ni bilo težko ugotoviti, saj se je v tistih dneh pri nas začelo t.i. indijansko poletje in na novo zapadli sneg v visokogorju (tudi na gori Palec), je pobrala tako imenovana jesenska odjuga. Prav zato se je veliko naših članov s svojimi družinami podalo raje v visokogorje. Kot vidite na fotografiji, tudi naš očak Triglav, ni bil nobena izjema.
Avtobus nas je odložil na obrobju Novega mesta in … pot pod noge. Trška gora je bila le naš prvi cilj, saj smo se po krajšem postanku odpravili nazaj proti severozahodu. Med potjo smo seveda poizkusili »produkt« vinske trte, ki so nam ga domačini (vikendaši) ponudili v degustacijo.V daljavi so nas pričakovale ruševine gradu Hmeljnik, v katerem je do začetka druge svetovne vojne prebivala družina Huga Wamboltta. Ker so bile v večini gradov na Slovenskem med drugo svetovno vojno sovražnikove utrdbe, tudi Hmeljnik ni bil nobena izjema, in partizani so leta 1942 požgali tudi ta grad. Sicer pogled iz doline na grad ponuja prijetno podobo, vendar sam temu gradu še vedno pravim ruševine, pa čeprav so ga poskušali pred davnimi leti obnoviti. Obnovili pa so le streho, ki pa že spet razpada in tako se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev tudi končalo. Mogoče čaka grad v prihodnje lepša prihodnost, saj se je ob denacionalizaciji še našel eden izmed nekdanjih lastnikov Wambolttovih in verjetno bo nadaljeval obnovo.
V prijetni okrepčevalnici ob robu gozda pod gradom smo se izdatno podprli, a v želodcih pustili še nekaj prostora za kostanj in tekočino, ki ji pravimo mošt. Prav zato je bilo treba kaj hitro na pot. Ob pogledu na s soncem obsijane vinograde in gozdičke naokrog, smo res uživali. Jesenske barve so se prelivale tako močno, da jim tudi slikarji ne bi mogli slediti!
Naša druščina pa je že sledila, bolje rečeno zaznavala vonj po pečenem kostanju. Samo še spust v dolinico in že smo bili pri svojih gostiteljih Darinki in Marjanu. Kar takoj smo zavihali rokave in – kostanjev piknik se je sredi popoldneva šele začel. Ni trajalo dolgo, ko so se oglasili prvi osamljeni pevci, morda tisti, pevsko še malo neodkriti v naši družbi. Seveda je bilo potrebno hitro ukrepati in stvari postaviti na svoje mesto. Ko je nastopil Slavko in potegnil svojo pesem, med nami že ni bilo nobenega z zaprtimi usti. Pritegnili smo tudi sosede, ki so nam obilno pomagali s polnimi majolikami pristnega domačega mošta.
Žal je vsega lepega prehitro konec in ker se je noč že spuščala nad prijetno dolenjsko gričevje, smo samo še poskrbeli za popotnico ( pa ne pečeni kostanj) na avtobusu, ki nas je že čakal v takrat za nas kar oddaljenem Karteljevem ( 15 – minutna hoja ). Še kratka zahvala gostiteljema ( nekateri naši najbolj vztrajni se sploh niso mogli posloviti iz njune vinske kleti) in ju hu hu…gremo. Pot do Ljubljane je kar prehitro minila, saj nismo utegnili zapeti niti četrtino svojega pevskega repertoarja, pa tudi narava v nočni izvedbi ni nikogar zanimala!
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar

Hits: 6