Kostanjev piknik

Planinski pohod s kostanjevim piknikom in planinskimi prijatelji »Kolesarskega pohodniškega društva Hej, gremo naprej iz Maribora«.

Takole nekako se je glasil naslov našega vabila za nedeljski izlet in druženje z mariborskimi prijatelji. In če to ni magnet, ki te potegne k udeležbi na izletu, potem pa res ne vem, kaj bi še kaj večjega bilo.

Vremenska napoved resda ni bila obetavna in ko so se do Podpeškega jezera pripeljali naši prijatelji iz Maribora z novico o dežju na štajerskem koncu, nas je kar zmrazilo. Z uvodni pozdravi in vse kar sodi zraven v prvih trenutkih naših srečanj smo kar pohiteli in za Adrijano zagrizli do cerkvice Sv. Lovrenca tik pred nami. Sledil je le zunanji ogled, skupinska fotografija in hajd* v dolino ter na nekoliko višjo Sv. Ano. Malce smo zaustavili korak ob 51 m globokem Podpeškem jezeru (mimogrede povedano je to najgloblje naravno jezero v Sloveniji) in se v gozdu nad njim spopadli s strmo potjo. Na vrhu 484 m tokrat izredno vetrovne Sv. Ane smo se zadržali le za hipec in se spustili malo nižje, kje nas je čakalo toplo presenečenje v obliki čaja, pa nekaj sladkega in šilce močnega kot dodatek čaju. Marko je vse gor pripeljal s kombijem, naša dekleta so prijazno ter hitro točila vse po vrsti in nas vse zelo hitro postregla.

Naša pot nas je vodila seveda v dolino in spet gor, do cerkve Sv. Jožefa (441 m) na hribčku Mlečnik imenovanemu. Vzhodnik nam je bril mimo ušes, kape in rokavice so bile tokrat resnično prava oprema.

Ucvrli smo jo spet dol, da bi se vzpeli še na Žalostno Goro nad Preserjami, kjer smo si v cerkvi Žalostne Matere božje ogledali notranjost in izvedeli nekaj zanimivosti. S tem predzadnjim ciljem smo zaključili z vzponi do cerkva pod pogorjem Krima – mimogrede na obrobju ljubljanskega barja in na njem je preko 30 cerkva –  in se podali na naš zadnji cilj v Kamnik pod Krimom, kjer smo naše druženje nadaljevali v gasilskem domu. Še kako prav je prišlo okrepčanje s toplim golažem, si natočiti kozarček domačega, v nadaljevanju občudovati nekaj plesov folklorne skupine Rožmarin in kot bi mignil, smo prišli do osrednjega dogodka dneva – pečenja kostanja. Za to je poskrbel strokovnjak na tem področju, prijatelj Rudi s svojo mariborsko ekipo in domačimi pomočniki. Večino kostanja so naši gostje nabrali v pohorskih gozdovih in ga nam pripeljali, pa tudi naše članice in člane ne smem zanemariti, saj so se že navsezgodaj zjutraj v soboto potrudili in zapodili v gozd – bolj v iskanje, kot nabiranje. No, košari sta se pa kljub vsemu le napolnili!

Ja, zunaj se je peklo, gor v 1. nadstropju velike dvorane pa plesalo. Za to sta poskrbela kar dva harmonikarja, pevci so nabrusili glasilke, pečen dišeč kostanj so Iskrašice nosile od mize do mize, mi smo se sladkali z njim, vmes poplaknili suha grla in kar prehitro je prišla ura, ko so se naši gostje odpravili proti avtobusu. Sledilo je slovo z željo, da naslednje leto resnično izvedemo oba skupna srečanja, tako pri nas, kot tam gor….ja, kako že gre tista….»Gremo na Štajersko, gledat* kaj delajo, gledat* kaj delajo, ljubice tri…..« .

Kaj naj rečem za konec! Upam, da smo se imeli vsi lepo, da smo uživali v pohodu in druženju in da so nekateri iz našega društva bili bolj »deležni« dela, kot pa tistega najlepšega. Zatorej hvala vam, dragi moji Adrijana, Alenka, Ana, Branko, Darinka, Marko, Nada, Silvo……takole, po abecednem vrstnem redu, pa še kdo, ki ga nisem omenil in je tudi zaslužen za brezhibno izvedbo tokratnega jesenskega druženja s KPD Hej gremo naprej. In seveda hvala vam, dragi mariborski prijatelji, da ste se v tako velikem številu udeležili našega srečanja.

No ja, deževati je začelo tudi pod Krimom, a na srečo šele takrat, ko smo bili vsi mi vsi že v fazi zabave in lepo pod okriljem gasilskega doma.

Vtise strnil in zapisal Franci Hrastar                       11.10.2021

klik na sliko za ogled albuma

Hits: 85