Kostanjev prvič

OJLA!
Če povem, da smo se v tej deževni soboti iz Podutika sprehodili na Toško čelo do Lovske koče le zato, da smo porabili čas do kosila, ki nas je čakalo Pr Jurčku nad Stransko vasjo, bi kdo rekel, da smo malo čez les, ker se v takem deževju podajamo stan od našega cilja. Da smo vmes prehodili pogorje nad Podutikom do Lovske koče na Klobuku in dodobra premočeni prispeli na turistično kmetijo Pr Jurčku, kjer nas je že čakala skupina naših planincev s pripeljanim in narezanim (hvala vam Marjana, Slavko, Veronika in Slavko) kostanjem in pijačo…….snidenje je bilo res veselo in takoj smo navalili na….ah ne kostanj, ampak pijačo!!!Slavko je imel črnega in belega, a takoj je najbolj teknilo iz tistih loncev kuhanega vina in čaja. Iz katerih se je toplo kadilo. Pač, tako je življenje in ko je pristopil še Janez s kitaro, se je čas kar ustavil…..in kot bi mignil, sem vse poklical na kosilo, ki nas je že čakalo v toplih in suhih prostorih te prijetne domačije. Ob tem ne smem pozabiti na naša dva udeleženca Jana in Dragico, ki sta izlet in pohod vzela v stilu » Greva midva malo po svoje », ki sta na kosilo prišla nekaj ur pozneje….a konec dober, vse dobro – še celo moja jeza ob iskanju prostovoljcev za peko kostanja je splahnela ob ponovnem deževnem pozdravu sredi popoldneva, a ….začelo se je, ogenj smo tako zahajcali, da smo morali še gasilce (ta domače iz društva ) aktivirati in Klančarjev Marjan je kmalu začel s peko teh slastnih in sladkih dobrot. In izpod kozolca je že odmevala Janezova kitara, pevke so kar vkup letele….pa še kakšen osamljen moški glas se je pridružil in pesmi so kar vrele iz nas.
V vsej zagnanosti nismo niti opazili sončka, ki je pokukako izza oblakov tam nad Polhograjskim hribovjem……in zgodilo se je kar naenkrat z mojo komando: «Gremo domov«! Res se je treba posloviti, takrat, ko je najbolj luštno i. tega se skoraj vedno držimo in tudi tokrat je bilo tako—– še slovo od prijaznih domačinov, pa pozdrav našim planincem, ki so se v dolino podali v varnem zavetju jeklenih konjičkov…..nas sedemnajsterica pa peš nazaj na Klobuk in na Vrhovce – Bokalce.
V vsej razposajenosti na poti in »ta švoh« vodenju mene in Adrijane, smo se lepo znašli nazaj v Podutiku, kjer smo zjutraj v močnem deževju tudi startali.. No, smo vsaj krožno pot zaključili in vsi smo bili zadovoljni, razen naju z Adrijano, ker sva imela avtomobile tam nekje v Rožni Dolini in na Vrhovcih. Do noči je bilo vse rešeno in polni vtisov smo se vrnili v domača ognjišča. Je pa res, da sem bil doma bolj mrko sprejet, ker sem zamujal, ta dan nič naredil za družino pa ves dan odsotnosti ji tudi ni bilo po volji, tako da bo treba (z moje strani) take izlete brisati z jedilnika, kot se temu lepo reče! Bom pa bolj priden in doma (če mi bo usojeno).
Tako polagam na srce tistemu, ki lahko organizira izlet v neznano, da se ojunači in gre v akcijo!
Če torej sklenem današnji dan – vse lepo in nepozabno – dobri ste bili v tako slabem vremenu, je bila razposajenost na višku in skušajte to še kdaj ponoviti, pa brez mene!!!
Lepo vse pozdravljam
Franci

Hits: 5