Kostelski pohod

Na parkirišče na Viču se nas je zbrala deveterica. Marjan je moral nekoliko popraviti avto, zato je kakor običajno, zamudil. Po dogovoru. smo se potem dobili na Turjaku. Vrzel za prevoz pa je za kratek čas prevzel Jaka. Brez težav smo prispeli do Fare, kjer je bilo že vse pripravljeno za pohod. Po registraciji in po osebni pripravi smo krenili. Nekoliko slabo označen začetek poti nas je nekoliko zmedel. Z nekoliko orientacije pa smo našli pravo pot. Najprej po asfaltirani cesti do prve vasi, nato pa po lepo vzdrževani makadamski cesti, ki pa je postajala vedno bolj gozdna oz. kolovozna. Pri prvi postaji smo se nekoliko okrepčali z čajem in nekaj dobrotami iz nahrbtnika. K nadaljnji poti nas je vzpodbudila tudi skupina mladcev, ki so veselo prepevali pesmi iz prenosnega radia. Posebne gneče ni bilo, zato smo lahko hodili brez posebnih težav glede umikanja in počasne hoje. Pred samim vrhom Kuželjske stene smo kolovozno pot opustili in se potem napotili po ozki in kamniti poti. Na vrhu nas je čakala kar večja množica veselih planincev in planink. Čakal nas je tudi žig. Ker ni bilo veliko prostora na samem vrhu, smo si le nekoliko ogledali slikovito pokrajino pod steno in vrh kmalu nato zapustili. Pot nas je potem vodila po strmem klancu, proti naravnem oknu. Nataši je nekoliko ponagajala noga, a je z pomočjo povoja in dobre volje tudi to premagala. Ker je bil skoraj ves teden deževno vreme je bila pot v dolino dokaj blatna. Poglede v dolino je nekoliko zastiralo nizko grmovje. Le tu in tam se nam je razkril čudovit pogled na dolino Kolpe. Na enem takem delu smo se tudi spočili in užili nekaj dodatnih kalorij. Prvi del poti, ko smo prispeli na cesti, je bil za nami. Sledila je hoja po glavni cesti in po skupinski odločitvi, smo na razpotju nato izbrali gozdno pot.Iz ceste smo se po ozki stezici dvignili kakih deset metrov nato pa v glavnem po položni poti prispeli v Laze. Sama pot je bila zelo razmočena in ponekod smo prečkali prave potoke. Pri sami vasi pa je bila pot prav za nas pohodnike lepo pokošena. Z toplim čajem in dobro potico smo se pri kontrolno točki okrepčali za zadnji napor. Čakal nas je namreč še zadnji dvesto meterski vzpon na Koso. Kakor sem že omenil je bil ta del za nekatere pravi test vzdržljivosti. V začetku je še šlo, a potem za navpičen klanec je pa bilo potrebno vključiti že rezervno moč. Na vrhu smo bili pa poplačani za ta trud. Lepa panorama okolice z gozdom in razgibano pokrajino nas je kar spočila. Tako ni bilo več dvoma o našem uspešnem zaključku in pogostitvi z okusnim golažem. Na povratku smo si ogledali še slap Nežka in prijetno utrujeni nato krenili proti domu.
Lep pozdrav
Marjan
Slike