Krasji vrh

Po avgustovskem poletnem taboru v Posočju smo se v nedeljo 18. oktobra spet odpravili na dolgo pot v te lepe kraje. Že pred osmo uro smo se zbrali na kavi v Tolminu in se prešteli: sedemnajst nas je danes. Zapeljali smo se nad Drežniške Ravne, do korita z vodo. Točno ob deveti uri smo nared za pohod. Visoko nad nami se vzpenjajo Krn in greben Krnčice, oba rahlo zakrita z oblaki in precej pobeljena od sneženja prejšnji dan in seveda Krasji vrh, naš današnji cilj. Sprva hodimo po cesti, kmalu pa zavijemo na pešpot, ki večkrat prečka cesto, ki pelje na planini Zapleč in Zaprikraj. Pot naprej gre po široki mulatjeri po jesensko pobarvanem listnatem gozdu. Na razpotju na višini 1450 m si privoščimo malo daljši postanek. Gozd je tu že redkejši in toplo sonce, ki se prikaže za krajši čas, nas prijetno pogreje. Nadaljujemo desno proti Snežni jami. Zaradi mokrih spolzkih trav se do nje ne spustimo in gremo dalje. Kmalu pridemo do razvalin prve svetovne vojne ob katerih stoji spomenik, postavljen italijanskim vojakom pred točno sto leti – oktobra 1915. Tu se začnejo prve zaplate svežega snega, ki se nadaljuje vse do vrha. Ko se vzpenjamo po robu grebena se nam odpre pogled na Kanin in spodaj ležeči Bovec. Teren je tu skalnat, delno prerasel s šopi trav in potrebna je večja previdnost. Slišimo, da v Drežniški cerkvi ravno bilje poldne ko dosežemo vrh z vpisno skrinjico. Na južno stran žal ni več razgleda, tudi prej neznaten veter se okrepi in nas k počitku nažene v kotanjo pod vrhom. To pa ne pokvari naše dobre volje, saj si obetamo lepših razgledov pri spustu. Po slabe pol ure Silvo spet prevzame vlogo iskalca markacij. Pot se v rahlih ključih spušča po dokaj strmem travnatem pobočju kakih 200 m višinske razlike, ko dosežemo kažipot z napisom „Koluji“. Gremo gledat kaj je to. Koluji so okrogli betonski podstavki, ki so služili italijanski vojski za protiletalsko obrambo. Tu se razkadijo megle in odpira se nam panoramski razgled nad dolino Soče. Reka Soča se med Bovcem in Kobaridom umakne daleč na zahod, saj ji pot proti jugu zapira blizu deset kilometrov dolg greben Polovnika, katerega najvišji vrh je Krasji vrh. Sleme poteka v smeri vzhod­zahod. Na severni strani, ki gleda na Bovško kotlino so pobočja gozdnata, južna pa so skrotasta in v glavnem porasla s travo, ki strmo padajo v dolino.
Ko se ravno razgledujemo stoječ na najvišjem koluju, proti nam priteče mlado dekle, ki nas je na meglenem vrhu ovekovečilo na gasilski sliki. Zadihana pove, da je njena sopohodnica (kasneje izvemo da je to njena mama) malo nad nami padla in si zlomila gleženj. Marjan, Fedor, Silvo in Ana se takoj poženejo v breg na pomoč, ostali čakamo spodaj. Ko se slišimo po telefonu in izvemo, da so ponesrečenki imobilizirali nogo in so reševalci naročili, naj jih počakajo na mestu nesreče, se drugi počasi in predvsem previdno odpravimo proti dolini. Ne mine dobra ura od nesreče, že srečamo gorske reševalce, ki drug za drugim z neverjetnim tempom hitijo na pomoč ponesrečenki. Naštejemo jih kar deset. Kmalu zaslišimo še helikopter, ki prileti tik nad drevesi.
Mi počakamo v gostilni v Drežnici. Čez kako uro se nam naša „reševalna ekipa“ pridruži. Poročajo, da je bil zdravnik reševalec zadovoljen z njihovim opravljenim delom, saj so ponesrečenki pravilno fiksirali nogo, jo oblekli v dodatna oblačila in pokrili s folijo, da se ne bi podhladila, tako da so jo lahko takoj, ko je prispel helikopter transportirali v bolnišnico v Šempetru. Predsednik Dušan pohvali Marjana, Fedorja, Silva in Ano – naključno ustanovljeno reševalno ekipo PD Iskra, ostali se mu pridružimo. Veseli, da se je dobro izteklo, predvsem pa, da se nobenemu našemu ni zgodilo kaj podobnega, smo se odpravili na dolgo pot proti Ljubljani. Vtise o neokrnjeni in razgibani naravi nad Dežnico pa bomo vsak pri sebi hranili še dolgo.
Vtise zapisala:
Adrijana

Hits: 16