Kriška gora

Pa smo le dočakali, namreč vreme za naš izlet. Kakor običajno smo se dobili pod Halo Tivoli. Z zavetišča na Gozdu smo pričeli naš pohod na Kriško goro. Skupaj se nas je zbralo kar 21. Preden smo se odpravili tja gori nam je Alenka na kratko obrazložila našo pot za katere ogled je Marjan J. za nas opravil že dvakrat po veliki ujmi z žledom.Tako je tudi pomagal pri čiščenju poti do Kriške gore.
Po edini varni prehodni poti smo se odpravili skozi vas in kmalu nato smo si nadeli tudi dereze. Snega je bilo še veliko in spodrsavanje pri hoji bi bilo dokaj neprijetno. Alenka nas je peljala lepo v skupini in tako so tudi najpočasnejši sledili tempu. Večkrat smo se tako tudi ustavljali. Ob postankih smo se nekoliko okrepčali si povedali kakšen vic in z obnovljenimi močmi je bilo tako za vse hoja prijetna, čeprav smo se morali vsake toliko časa umikati ta hitrim domačinom. Bolj ko smo se približevali koči je bila višja snežena plast. Zimska idilika z občasnimi sončnimi žarki nas je prav lepo spodbujala.

Pri koči nas je očaral pogled v dolino, pa tudi v več kot meter debela snežnas odeja. Kaj dolgo pa se tu zunaj nismo zadrževali, saj je pihal mrzel veter, ki nas je zato kmalu zapeljal v toplo sobo prijazne koče. V koči je bil tudi televizor, tako da smo bili na tekočem tudi z dogodki na Olimpijadi. Tako smo s prve roke zvedeli za 5. mesto Tine in zmago naših hokejistov nad Slovaki. Po okrepčilu v obliki juhe, klobas in štrudla, smo se odpravili na slikanje pred kočo. Tu je bil je manjši problem kje se postaviti. Na srečo je gospodar koče na enem mestu skidal sneg do klopi in tako smo to tudi izkoristili za naše poziranje.

Sledila je vrnitev po isti poti, saj druge varne poti še ni bilo, zaradi žleda. Dereze so kar lepo pomagale pri spustu. Tako smo vsi srečni prišli nazaj do izhodišča pri zavetišču pri gozdu. Tu nas so čakale še ogromne super dobre kremšnite. Tako smo ob analizi poti in pogovoru zaključili prijeten izlet.

Hits: 4