Krvavec, Veliki Zvoh, vrh Korena, Kompotela, Mokrice

Po odličnem vremenu na ogledni turi, ki je bila izvedena na prvotno planiran datum izleta 25. 10., me je bilo kar malo strah, da v novembru ne bomo več ujeli tako lepega vremena. Tolažilo me je edino to, da je bil na originalni datum izleta prestavljen piknik dobro obiskan in da kostanja zaradi dežja ni bilo treba peči pod streho.
Ker so jesenski dnevi že precej krajši, se je del planincev zbral že zjutraj ob 6.30 v Tivoliju in nadaljeval do Vodic, od koder smo se skupaj napotili proti Planini Jezerca. Tam sta se nam pridružili še dve članici in Janez, član drugega društva, ki je za izlet izvedel preko spletne strani.
Ob jutranjih 3 stopinjah v dolini, nas je na izhodišču pričakalo celih 14, kar je obetalo topel dan. Prepričali smo se, da temperaturna inverzija, ki jo omenjajo vremenarji zadnje dni, le ni iz trte izvita.
Že na poti proti Domu na Krvavcu smo opazovali hribovja proti jugu. Medtem ko Velikega Snežnika in Nanosa ni bilo možno zgrešiti, je Učka predstavljala že večjo težavo. Je levo ali desno od Snežnika? Njen prepoznavni obris z Vojakom je potrdil, da je tisti dvojni vrh na desni res pravi in da se bo ta dan videlo še daleč.
Proti oddajniku nam je bilo že vroče, česar v novembru nismo ravno vajeni. Prvi vrh, Veliki Zvoh, je bil dobra priložnost za ogledovanje okolice. Julijci kot na dlani, Snežnik na jugu, Gorjanci na jugovzhodu, pokukali smo na Sljeme in se spraševali, če je naš vodnik Marjan že gor in gleda proti nam.
Izpostavljeni vrhovi z oddajniki so se izkazali pri lažji identifikaciji vrhov – Krim, Trdinov vrh, Sljeme, Boč in Učka. Za Vrtačo so se pokazali beli vrhovi v Avstriji, za katere smo ugotovili, da gre za Veliki Klek (Grossglockner) in njegovo družbo tritisočakov. Drugi Klek, tisti hrvaški, je prepoznal Jan, opazili pa smo tudi Bjelolasico. Fotografiran izrazit vrh na jugovzhodu, je doma s pomočjo modernih metod razkril, da gre za Golo Plješevico, vrh na meji med BiH in Hrvaško, nekaj kilometrov stran od Bihaća, kjer je bil v časih nekdanje države pomemben radarski sistem. Podatek, da gre za 190 km oddaljen vrh, pove vse o vidljivosti.
Z Zvoha smo čez Ježa, kjer smo se malce pomučili na jeklenicah, nadaljevali na Vrh Korena, od koder smo imeli na dlani Kočni, Grintovec, Štruco in Skuto, Tursko goro, Brano in Planjavo. Lepo vreme je na plan privabilo planince, saj so kot mravlje mrgoleli po vrhovih. Med skalami smo odkrili tudi nov bivak na Malih Podih pod Skuto, ki je trenutno pravi hit.
Pot nas je vodila še na Kompotelo, ter naprej na Mokrico. Ob spustu do Mokrice smo pokukali v divji svet Kurje doline na levi in proti Medvedji jami na desni.
Vrnitvi z Mokrice na Kompotelo, kjer nas je počakalo nekaj utrujenih kolegov, je sledil še spust do Planine Koren in na Kriško planino, kjer smo si na planšariji Pr’ Florjan privoščili zaslužen požirek. No, ne vsi. Kljub gneči in drugačnem mnenju nekaterih, so nas hitro postregli, zato se z veseljem oziramo na letni tabor naslednje leto, ki bo predvidoma Pr’ Florjan. Okrepčani smo se odpravili na izhodišče, kjer smo naredili povzetek izleta.
Zadovoljni, kljub devetim uram potepanja in premaganim tisoč višinskim metrom, smo si bili enotni, da nam je tokratni izlet ponudil obilo užitkov in lepih razgledov. S soncem smo prišli in se z njim tudi vrnili v dolino. Pa srečno do naslednjič!
Zapisal vodnik Roman

Hits: 16