Krvavec – poletni tabor

Osmi tabor, oziroma četrti poletni tabor, bi lahko poimenovali tudi tabor presežkov: organizacija, nastanitev, vreme, hrana, lepote narave. Res bi ne moglo biti boljše kot je bilo.
Ob 8. uri smo se v četrtek zbrali na planini Jezerca. Glavnina avtomobilov je ostala tu, z nekaterimi pa so večjo prtljago pripeljali prav do penziona Rozka. Udeleženci smo se do Gospinca sprehodili. Vse nas je presenetila namestitev, saj je bila bistveno boljša od katere koli planinske koče.
Dopoldne prvega dne smo preživeli vsak na svoj način. Nekateri, bi rekla kar večina, so se urili na plezalni steni, drugi so uživali v opazovanju, nekateri so si privoščili vožnjo z gorskimi go – karti, spet drugi so se spuščali s tubo in vreščali od hitrost, nekaj pa jih je že začelo raziskovati okolico, saj so se sprehodili do kapele Marije Snežne, pa tja do vrha Krvavca in se skozi Tiho dolino spustili do izhodišča.
Popoldne smo na terasi na sončku prisluhnili zanimivi predstavitvi vremenskih zakonitosti in ljudskih modrosti na temo vremena, ki jih je gospod Kaplan , član združenja vojaških gornikov in ljudski vremenar z Blok, zbral v Vremenski pratiki. Z bogatimi izkušnjami nam je tudi pojasnil trenutno vremensko stanje in napovedal vreme za čas taborjenja. Bilo je celo lepše od njegove, kot tudi napovedi uradnih metereologov.
Po okusni večerji so nam vodniki predstavili načrt za naslednji dan. Vzdržljivejši in opremljeni s čeladami in samovarovalnimi kompleti se bodo odpravili do Kalške gore, preostali pa kak bližji cilj. Malo smo se še družili, potem pa se odpravili spat, saj so nekateri morali na pot že zelo zgodaj.
Po obilnem in raznovrstnem zajtrku smo jo ob različnih urah mahnili vsak v svojo smer. Počasnejša skupina se je za začetek odpravila mimo cerkvice Marije Snežne na Kriško planino in si na turistični kmetiji Florijan najprej privoščila uživanje prijetnega sončnega jutra ob kavici. Po prečkanju planine med kravami nas je devet žensk brez vodnika prispelo do kažipotov in odločile smo se, da gremo v smeri Vrha Korena, Košutne, Mokrice in Kompotele, ne da bi vedele, kateri naj bi bil kateri hrib. Pot nas je privedla do planine Koren, kjer smo si privoščile daljši počitek. Od tu so nas kažipoti usmerjali v dveh smereh in izbrale smo Vrh Korena, ki smo ga tudi dosegle. Ker vse v skupini nismo bile dovolj telesno pripravljene, smo se bile prisiljene vrniti po isti poti nazaj.
Dvanajsterica pod vodstvom vodnika Romana in Alenke, pa se je že ob 6. uri zjutraj odpravila na precej daljšo turo. Mimogrede so osvojili Zvoh in Vrh Korena, da bi se najprej spustili do sedla Škrbina in pot nadaljevali naprej ter se ob nevarnem spustu v sedlo, plezalno opremili in vsi varno preplezali strmo in navpično steno. Kmalu so bili na vrhu Kalškega grebena in še malo naprej ob malici počivali na Kalški gori. Megle so se jim razkadile le za skupinsko fotografijo in pogled na Cojzovo kočo globoko pod njimi, zato so kar pohiteli nazaj po drugi poti in sicer globoko pod potjo, po kateri so osvajali vrhove. Po meliščih na Kalcah so spet prisopihali na Škrbino, se spustili globoko na Dolgo njivo in vzpon tja pod Zvoh jih je že pošteno izmučil. Do Rozke so kar malo pohiteli, saj se je v dolini razdivjala nevihta, ki se je naglo bližala. Po več kot 10 urah hoje in veliiiiikooooo višinskih prehojenih metrov so vsi srečno pritekli v planinski dom.
Ta petek je zjutraj kazalo na sončen dan, a so se cel dan vlekle megle in pozno popoldne rezultirale v kratkotrajni nevihti, ki je z nekaj kapljami zmočila obe skupini tik pred povratkom v planinski dom.
Pred večerjo je Judita Mihev, pedagoginja in vsestranska športnica ter inštruktorica planinske vzgoje pri PZS, predvsem pa srčna ženska, predstavila različne vidike športnega udejstvovanja in psihološke priprave pred nameravanimi turami. Res je bilo prijetno pokramljati z njo, saj nas je v svoje izvajanje vključila z našimi vprašanji in mimogrede je navrgla mnogo svojih, celo zelo težkih, življenskih izkušenj. Po večerji so najprej blagoglasno zapeli Fantje z vseh vetrov – video filmček še sledi – potem pa je Marjeta Keršič Svetel do vseh podrobnosti obdelala planiko kot rastlino in simbol vsega mogočega ter način, kako se izkoriščanje simbolnega pomena te čudovite rožice vleče vse do današnjih dni. Utrujena je šla večina udeležencev počivat takoj po koncu predstavitve, nekateri pa so s pevci zunaj zapeli še nekaj pesmi, a je tudi njih premagal svež gorski zrak in jih spravil k počitku.
V soboto smo se vsi udeleženci odpravili v isto smer – po cesti oziroma bližnjici do Kriške planine in od tu v smeri Kamniškega vrha. Pot se je začela takoj zelo strmo spuščati, bila je tudi ozka in nevarna, zato nas je bilo vse zelo skrbelo, kako ji bomo kos ob vrnitvi. Franci, ki se mu je mudilo domov, se je tik pred planino kar obrnil in se podal nazaj v višave do Zvoha in uživanja ob jezercu, ki služi zasneževanju smučišča. Kmalu po tem, ko je pot postala bolj zložna, se je manjši del skupine odpravil na planino Osredek, večji del pa preko Planjave na Kamniški vrh. Počitek tu je zaznamovala vesela novica, da je Andrej dobil vnuka.
Nazaj smo se oboji vrnili v smeri Ambroža, ker tja vodi veliko prijaznejša pot. Tako smo hkrati spoznali še en del Krvavca.
Popoldne je Marjeta nadaljevala z naravovarstveno tematiko in predstavila tudi izzive v zvezi s politiko ‘upravljanja’ gora.
Večerja se je izkazala za pravo nedeljsko pojedino. Po večerji pa presenečenje – mladi harmonikar, dvakratni prvak Gorenjske, je spodbujal in vabil k plesu in neutrudno z entuziazmom predstavljal svoje sposobnosti. Dobri nameni večine, da bi videli ognjemet na Bledu pa so se izjalovili. Premagala nas je utrujenost.
Nedelja nas je nepričakovano, kljub drugačni napovedi, razveselila z nadaljevanjem lepega vremena. Zato smo po zajtrku hitro pospravili prtljago in jo shranili v Jovico, sami pa smo se odpravili na še zadnje uživanje Krvavca. Nekateri so šli spet plezat na steno, drugi so se odločili uživati v krasnem razgledu s terase, skupinica pa se je odpravila na Veliki Zvoh. Nato se je večja skupina odločila še za dvakratni spust z go – karti, nekateri pa za povrh še spust v tubi.
Ker je vsega lepega enkrat konec, smo se ob 13. uri poslovili od prijaznih gostiteljev planinskega doma pri »ROZKI« odpravili do avtomobilov, se poslovili in odpeljali z lepimi vtisi in spomini spet v dolino.
Vtise strnila Onja s pomočjo Francija,

Slike v spletnem albumu:
Tretji dan na Kamniški vrh
Drugi dan na Kalško goro
Nekaj slik s športnih aktivnosti prvega dne tabora in še slike skupine, ki je zadnji dan dosegla vrh Velikega Zvoha
Izobraževalno-kulturno-zabavni del tabora


 

Hits: 10