Lendavske gorice

Lendavske gorice

Ali bi šli v Lendavske Gorice?
Tako vprašanje nam je pred več kot dvemi leti zastavil naš planinec Jan! Seveda smo bili vsi navdušeni, izlet smo dali v letni plan in … do realizacije je prišlo šele neko lepo letošnjo oktobrsko soboto. In da smo skoraj napolnili avtobus gre zasluga predvsem našemu predsedniku Dušanu, ki se je maksimalno potrudil z obveščanjem.
Začetek poti nam je skoraj pokvarila agencija, preko katere je Slavko naročil avtobus. Ob dogovorjeni uri ga ni bilo, nas skoraj petdeseterico zbranih je že grabila panika, da ne govorim o organizatorjih. Še bolj pa so bili v skrbeh tisti naši ta novi planinci, ki so bili prvič z nami. Toda moderna komunikacija je rešila vse nesporazume in z enourno zamudo smo se le zapodili proti Štajerski in Prekmurju. Za popestritev dolge vožnje sva se z Janom prelevila v turistična vodnika in najine planinske turiste sproti seznanjala o znamenitostih ob poti. Našemu šoferju pa sva omogočila doživeti pravi čudež. Še nikoli mu, razen tokrat z nami, ni uspelo čez znano železniško vozlišče v Pragerskem zapeljati, ne da bi čakal pred spuščenimi zapornicami, kjer je povprečna čakalna doba 12 minut.
Naša pot je potekala že v osrčju Štajerske in kmalu smo v daljavi na robu Ptujskega polja zagledali Ptujsko Goro z znamenito cerkvijo Matere Božje, mimogrede smo odbrzeli skozi Ptuj, mesto, ki je znano pod prvotnim imenom iz rimskih časov – Poetovia. Na Ptuju je najbogatejša kulturna dediščina mogočni grad na Grajskem griču, pa tudi staro mestno jedro. Sicer pa je Ptuj nastarejše nepretrgano poseljeno mesto na Slovenskem in leži na obeh bregovih Drave. V nadaljevanju vožnje smo na severozahodni strani zagledali dvorec Dornavo, ki je v zapiskih prvič omenjen že leta 1435 in je ena najlepših prosvetnih stavb poznega baroka v Sloveniji. In že smo brzeli mimo Gorišnice, kjer smo lahko bežno videli ohranjeno panonsko kmečko hišo ter sklenili, da moramo v te prelepe predele naše domovine posebej obiskati in si ogledati naštete znamenitosti. Tako tudi ni bilo časa, da bi se peljali skozi Ljutomerško Ormoške Gorice, ampak smo se kar takoj napotili v Veržej, da bi nakupili ajdovo moko in si ogledali
Babičev mlin na Muri – naše razočaranje!
In ogledali smo si ga po hitrem postopku, pa čeprav je to edini ohranjen mlin s plavajočim kolesom na reki, saj je bila lastnica izredno slabe volje. Kot da smo mi krivi za vse njene in tegobe slovenskih mlinarjev, ko so očitno mleli nepresejano ajdo in s tem povzročili množične zastrupitve z ajdovo moko širom Slovenije. Tako zaradi prepovedi mletja in prodaje z nakupi ni bilo nič. Je pa važno to, da je za pet minut pripovedovanja njenega očeta o zgodovini njihovega mlina, spravila v blagajno 45oo tolarjev. Ja nekaj je pa le treba imeti od turistov in nam planincem je bilo res treba tja.
Mimo Beltincev v Veliko Polano!
V spomin na tukaj rojenega slovenskega pisatelja Miška Kranjca so njegovo rojstno hišo preuredili v muzej in od tukaj je začetek tako imenovane Miškove poti, ki se konča v Lendavi. Oprtali smo nahrbtnike in se po markirani ravninski poti sprehodili do Male Polane. In obe vasi skupaj sta bili leta 1999 razglašeni za evropski vasi štorkelj, ta simbol prekmurske ravnine Že med vožnjo sem smo namreč spremljali njihova gnezda, zgrajena na električnih drogovih in dimnikih. Same štorklje pa se v tem letnem času grejejo v toplejših krajih. Cilj našega prvega resnega sprehoda je bil etnološki, tehniški in zgodovinski spomenik – Copekov mlin. Za ogled ni bilo časa, saj se je ura že prevesila v popoldne, naš cilj pa še ni bil dosežen in avtobus je bil spet na voljo. In odložil nas je v najvzhodnejšem slovenskem mestu, ki leži pod jugozahodnimi obronki Lendavskih Goric, tik ob meji z Madžarsko, Lendavi, ali kot piše na dvojezični tabli v madžarščini – Lendva. Mesto je v prvih zapisih omenjeno že davnega leta 1192. Grad nad mestom je stal že v 12.stoletju, da bi bil v sedanji obliki zgrajen po odhodu Turkov med leti 1712 – 1717. Z zanimanjem smo si ga ogledali, saj nas je prijazna predstavnica turističnega društva popeljala po njem, nam razkazala stalno razstavo »Grad na preži«, v kateri so zazstavljeni strelno orožje, vojaška oprema, zastave in drugi rekviziti iz časov turških vdorov v Evropo. Razstava nam pripoveduje zgodbo gradov, ki so bili braniki Evrope pred temi prodori. V gradu se pripravlja tudi stalna razstava številnih etnoloških predmetov iz preloma stoletja. Nekaj tega smo si lahko ogledali, kakor smo si skozi okna ogledovali naše Lendavske Gorice in lepo urejene vinograde na njihovih pobočjih. Samo slovo od gradu in po slabi uri hoje smo bili že na griču, kjer stoji kapelica Svete Trojice, zgrajena leta 1728. Med kopanjem temeljev so odkrili leseno krsto s truplom Mihaela Hadika, ki je padel v boju s Turki leta 1603. Prav Hadikova mumija je danes ključna zanimivost kapelice, ki na vrhu griča s svojo belino zbuja pozornost in radovednost številnih obiskovalcev.
Najvišja točka Lendavskih Goric!
Do 328 m visoke piramide smo se vzpeli mimo muzejsko urejene vinske kleti Miška Kranjca, da bi pot nadaljevali do našega končnega cilja in prepotrebne hrane in pijače (do sredine popoldneva smo ob poti naleteli samo na zaprte zidanice in vikende). Prijazna domačinka v čardi Bukeš je uspešno zadostila našim potrebam, da bi nam za slovo še zaplesala svojo pripravljeno točko z polnim vrčem vina na glavi. Nakupili smo še dobrega vina za domov in spust do avtobusa je bil z Janovo pomočjo kar dolg, saj nismo šli po pravi poti, skratka sredi noči smo se pravzaprav izgubili. Lepa reč, do Ljubljane pa je bilo še tako daleč…..
Srečen konec tega našega potepanja se je končal doma šele, ko se je sobotni večer že prevesil proti nedeljskemu jutru.
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar

Hits: 2