Lepenatka, Rogatec

Naš prvi uradni društveni upokojenski izlet je uspel v celoti, za kar je v največji meri poskrbelo lepo vreme in seveda naš neutrudni gorski vodnik Marjan. To, da na Sveti Lenart vodita dve cesti, bi pa lahko tudi že vedeli in popolnoma jasno je, da smo se na naše izhodišče prav vsi zapeljali po napačni poti na kateri ni izhodišče za naprej. A nič zato, saj nas je bila ena sama dobra volja že na začetku poti, ko smo se kar sprehodili do Lepenatke, kjer so nas, tokrat še v nižjih predelih, vljudno pozdravili pravkar naseljeni prebivalci z rogovi, govedo imenovani. Malo nam je južni veter sicer kuštral frizure, a nič zato, saj se nismo šli fotografirati za potne liste.
Na vrhu smo poiskali zavetje, se okrepčali in se ne vedoč, kaj nas še vse čaka, spustili na sedlo proti našemu naslednjemu cilju – Rogatcu. Že takoj spodaj tabla z napisom – ZELO ZAHTEVNA POT – v planinskem žargonu to pomeni ena primerjava poti s Kredarice na Triglav. No, tako hudo ni bilo, a pot res poteka po strmih skalah brez konkretnega varovanja, le z nekaj klini za oprijem. Ko smo moški želeli pomagati predstavnicam nežnejšega spola še s kakšnim dodatnim klinom, so se le nasmihale in……baje bi bil oprijem nezadovoljiv (nimajo pojma, so še premlade). Ja, se je pa zato Marjan potrudil z napeljavo vrvi na najbolj strmih delih. In kadar ima vrag mlade, jih ima tudi na Rogatcu. Ko smo vsi veseli izplezali iz stene na vrh, smo kaj hitro ugotovili, da je pravi vrh še kar daleč naprej in pot je vodila spet v nova plezalna doživetja. Na koncu smo v hudo vetrovnem vremenu vsi srečno dosegli vrh in naš mogoče bodoči vodnik Slavko je bil v veliko pomoč tistim (in Marjanu), ki jim pogled iz strme stene ni bil ravno prijeten!
Po uživanju ob pogledih na še vedno zasnežene gore Kamniških Alp, smo se nastavljali fotografom za posnetke, ki bodo šli v prve strani albuma našega društva.
Sledil je »lahek« (če se plezanju strmo navzdol lahko tako pravi) spust v dolino, kjer smo se na visokogorski kmetiji »Pri Špehu« le četrtinsko osvežili z nekaj piva (ga je kar takoj zmanjkalo), da bi nato na sedlu Rogovilc večina nas popila asluženo prvo kavico tam nekje po četrti uri popoldan.
Naj za zaključek končam z mislijo – če je bil že upokojenski izlet po zahtevnosti, kar za prave mlade alpiniste – kakšne bodo šele naslednje planinske ture PD Iskra Ljubljana !
Vtise strnil Franci Hrastar

Hits: 6