Lisec, Črna prst

Pohodniki smo se z avtomobili odpeljali iz Ljubljane, Kamnika in Nakla ob 6.00 uri, pohoda se je udeležilo 24 Iskrašev, prvi postanek v Bohinjski Bistrici, kjer nas je Tina Bijol – Mici že čakala. 4. avgust je bil namenjen množičnemu ogledu alpske možine, zaščitene rože, ki je endemit v Bohinjskih gorah. Naše PD Iskra je združilo ogled te posebnosti, z vzponom na rastišče Lisec in Črno prst.
Parkirali smo pod Mencingerjevo kočo, potem pa je vodenje prevzela Tina. Nič nismo vedeli, po kateri poti bomo šli, Tina preprosto reče, bomo še videli. Hodili smo malo po markiranih poteh, po brezpotjih, izvedeli smo, v katero smreko je udarila strela in kaj vse je še podrla, ko je padla, pa zakaj so spremenili pot, kaj vidimo v skali, ali lovca ali deklico, kje je Vandrovčev rovt in že smo bili na Orožnovi koči. Kratka pavza je minila ob Tončkovem igranju na harmoniko, lepih razgledih na Julijske Alpe in Bohinjske gore in že smo zagrizli v strmino Lisca.
Prve alpske možine, ki so rastle ob poti, smo poslikali, nato pa občudovali pravi botanični vrt z mnogoterim znanim in manj znanim cvetjem. Metulji so nas spremljali na poti, Fedor je prepoznal lastovičarja, en rjavček, pa mu je delal družbo ves čas počitka. Praktično smo prikazali nudenje »prve pomoči« (sanacija podplata), uspešno sta jo opravila Tina in Jan.
Tina je dobra poznavalka zgodovine, etnologije, botanike, ledenikov, ob pavzi nas je spomnila, da je Bohinjski ledenik nastal v zaledju Bohinja, potekal po dolini Save Bohinjke navzdol proti Bledu. Ledene gmote so bile v ozki dolini Save Bohinjke do 800 m debele, segale so tudi na Pokljuko proti Mrzlemu studencu in se raztezale čez Jelovico proti Bači in naprej. Ob umikanju ledenika so nastale doline in jezera, ki so se večinoma hitro zasula.Zasipanje ledenika ni doseglo Blejskega jezera in Bohinjskega jezera.
V I. svet. vojni so prišli Italijani čez predor v Boh. Bistrico in na greben Lisca. Tu so hoteli zgraditi opazovalnico. Ko se je meja končno ustalila s sporazumom, so svoja dela opustili. Sonce je že grelo z vso močjo, ko smo se podali proti Črni prsti. Hodili smo po »kravji poti«. Večkrat smo se ustavili in občudovali gore in Bohinjsko jezero pod nami. Prispeli smo na greben proti Črni prsti, tu smo imeli razglede na Porezen in Škofjeloško hribovje. Dan je bil brez oblačka. Pavza v koči, obvezno skupinsko fotografiranje, žigosanje, odlična pokušina marmelad iz Klausovega nahrbtnika in že je bil čas, da smo odšli proti dolini. Pazljivo smo sestopali in se ustavljali ob gorskih rožah, mnoge je zopet očarala Zoisova zvončnica. Prispeli smo na Botanično pot, ki so jo uredili pred dvema letoma. Postanek v Orožnovi koči, možnost toplega obroka, pogovor z oskrbnikoma, ob poslušanju harmonike smo zapeli in tudi zaplesali, Nadja je napisala v knjigo pohvale in že smo se spuščali proti parkirišču.
Sklepno dejanje je bilo v Bohinjski Bistrici, kjer smo se poslovili od Tine z željo, da nas drugo leto zopet popelje po Bohinjskih gorah.
Na svidenje do naslednje ture,
Alenka


Nekaj foto vtisov z izleta

Hits: 19