Lovrenška jezera

Ko sem se odpravljal od doma je bil pravi naliv. Prav zbal sem se kaj bo z izletom . A bo sploh kdo prišel na zborno mesto. Ob 7 uri kakor smo načrtovali so se te črne misli takoj razblinile. Vsi prijavljeni smo namreč prišli. Pravi planinci torej nismo iz “cukra”.
Točno ob uri nas je avtobus za 20 oseb odpeljal novim dogodivščinam naproti. Bilo nas je le 15 , a smo bili ta pravi. V začetku je malce še deževalo, a ko smo prišli do Trojan je bilo dežnih kapljic le še za vzorec. Odločili smo se, da se tu ustavimo, da malce počakamo vreme. Kavica se je prav prilegla. Tudi za osebne potrebe smo si vzeli čas. Nadaljna vožnja proti Celju, Vojniku, Zrečam in nazadnje Rogle je bila v znamenju opazovanja vremena. Seveda tudi kakšen vic ni manjkal.
Dež se nas je torej ustrašil, tako je ostala le megla, kakor da bi vreme hotela povedati kako mu je žal da nas je v začetku tako ustrašil. No, vse pa ni bilo tako prijetno. Ko smo stopili iz avtobusa se nas je mraz kar “orenk” dotaknil. Kratke rokave smo morali kmalu nadomestili z toplimi majicami, nekateri pa so oblekli tudi bunde. Po pripravi vsega potrebnega smo se odpravili na pot. Megla je še vedno vztrajala. Tudi par metrov pred nami je vse belo. Tu je bil že problem najti pravo pot, saj ni bilo nobene oznake, na ogledni pa nisem polagal toliko pozornosti, kje je prava pot. Kmalu pa smo le našli in nadaljna hoja ni bila več vprašljiva. Malce vzpona in spusta in že smo bili na vrhu Ostružnice in naprej čez sedlo Komisija in na Mulejev vrh, nato smo po koreninah prispeli do Lovrenških jezer. Vse skupaj smo porabili do jezer podrugo uro. Najprej smo stopili na ogledni stolp, a od tu se niso videla jezera, zato smo nadaljevali po lesenih brveh do slikovitih črnih jezerc. Na zadnjem smo se tudi ustavili in nekoliko pomalicali, nastalo pa je tudi par fotk. Darka in Andrej pa sta si nabrala borovih vršičkov, za zdravje.
Sloraj pol ure smo uživali ob pogledu na slikovita jezerca. Vrnili smo se po krožni poti nazaj do stolpa. Tu smo se odloćili da izvedemo krožno pot, čeprav smo hoteli v začetku to opustiti, zaradi mokrega terena in posledično blata. Odloćitev je bila na mestu, saj je bila pot veliko bolj prijazna kakor na ogledni turi. Malce smo se tudi ognili blatu s tem da smo uporabili baypas poti, katera pa so bila že uhojena, tako da nismo delali nobene škode. Pot je potekala v glavne speljani kolovozni poti po gozdu pri spustu na mašinžago pa tudi po travniku, obraslim z nizkimi borovimi grmiči. Pri Mašinžagi so nekateri hoteli bližnjice, a na njihovo žalost je bila daljšnica. Na srečo je bil prisoten signal za mobitel. Nekateri so pač frajerji in mislijo da imajo vedno prav. Po cesti smo potem prišli do koče na Pesku. Tu sem se dogovoril za topli obrok in sicer Pohorski lonec, to je obara s tremi vrstami mesa, ječmenom, jurčki in krompirjem. Zelo je bila okusna in izdatna. Med tem se je prikazalo sonce. Tako da smo postanek pri koči nekoliko podaljšali za nabiranje barve in dodatne energije, saj nas je čakal 150 meterski vzpon na vrh Rogle in na razgledni stolp. Po skupinski smo se torej odpravili na vrh Rogle. Mimogrede so mi v nahrbtnik naskrivaj dodali nekaj materiala da ne bi prehitro hodil. S stolpa je bil zelo lep razgled na vso okolico, ja pa prav zaslužili smo si to. Videli smo tudi naš avtobus pri hotelu kamor smo se od tu odpravili po polurnem postanku. Do avtobusa smo tako rabili le 20 minut. Tu smo se preobuli in nameravali še okusiti kavo. Pa na žalost je bilo vse zaprto. Spet se je pa našel nekdo, ki je našel odprti bife a tega nam nalašč ni hotel povedati. Tako smo ju morali v avtobusu pridno čakali, da sta v miru popila svojo kavico.
Pot nazaj v Ljubljano je bila v znamenju pokanja vicev, v katerem je glavno vlogo igrala Lidija. V glavnem lepo smo se imeli in tudi srečno prispeli v Ljubljano.
Za ogled albuma klikni na sliko in se nato z robnim drsnikom počasi pomikaj navzdol slika_za_ogled
Zreče so naselje v severovzhodni Sloveniji, pod obronki Pohorja v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska Dravinje razširi. Naselje omejujejo okoliški hribi – na severu in vzhodu greben, ki se spušča z Rogle (del tega je Brinjeva gora), na zahodu pa slemena Golek, Zabork in Križevec. Zreče so tudi sedež istoimenske občine.
Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. Družba Unior d.d., katere del so tudi Terme in smučarski center Rogla, zaposluje več kot polovico delovno aktivnih prebivalcev občine.[1] V kraju so tudi vrtec, osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice – Zreče).
V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev Sv. Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve.
Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach« [2] [3]
Kot enotno naselje se Zreče razvijajo šele od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava. Leta 1987 so dobile status naselja z mestnim značajem. Gručasto središče Zreč obdajajo razloženi zaselki Jamnik, Golek, Dobrovlje, Dobrovlje in Bork.
Rogla je naselje v Občini Zreče. Nahaja se na Pohorju na nadmorski višini okoli 1500 m in sodi v Krajevno skupnost Resnik.
Naselje Rogla je predvsem naravno-klimatsko zdravilišče in rekreacijski center. Ime je dobilo po bližnjem vrhu, na katerem so leta 1934 postavili razgledni stolp, ki stoji še danes. Tukaj se nahajajo: hotel Planja, ki so ga zgradili leta 1980, bungalovi, apartmaji, Mladinsko prenočišče Jelka, Koča na Jurgovem in druge počitniške hiše. Koča na Rogli je bila med drugo svetovno vojno požgana, vendar so jo po vojni obnovili. Danes je sestavni del hotela.
Občnoimenski pomen slovenske besede rôglja je ‘rogovilasto razvejano, navadno travnato gorsko sleme ali hrbet’. Beseda je izpeljana iz besede róg, iz njene izpeljanke rogovíla pa je tudi več krajevnih imen Rogovíla, ki prvotno označujejo križišče poti v obliki rogovile. V starih zapisih med leti 1763-1787 je današnje ime Rogla imenovano kot Vitenska planina in Wittenska planina.[1]
Lovrenško barje je največje visoko barje v Sloveniji in eno najpomembnejših v Južni Evropi. Sestavljeno je iz dveh delov, ki jih loči pas gozda. Dvajset jezerc ali barjanskih oken, ki so njihova poglavitna značilnost, mu je prineslo tudi ime Lovrenška jezera.
Barje leži na slemenu Planinka na nadmorski višini okoli 1500 m. in je nastalo kot mineralno močvirje na valoviti nepropustni geološki podlagi. S kopičevjem šote se je postopoma spremenilo v visoko barje. Njegovo starost ocenjujejo na približno 8000 let, tako da naj bi nastalo po koncu zadnje ledene dobe. Barje nima nobenega površinskega pritoka, kar pomeni, da ga napajajo izključno padavinske vode.
Jezerca so nastala sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v šoto. Podatek, da je v njih voda tudi v največji suši, zgovorno priča o zmožnost zadrževanja vode, ki ga imajo šotni mahovi in šota. Plast šote je v osrednjem delu barja debela do 2,9 m proti robu pa se postopno tanjša. Šota nastaja iz odmrlih rastlinskih delov, predvsem šotnih mahov, ki zaradi pomanjkanja zraka ne razpadajo direktno v humus ampak se v procesu pooglenitve spremenijo v šoto.
Lovrenško barje ima površino 22 ha. Predstavlja posebej zavarovano območje gozdnega rezervata Ribniško-Lovrenško jezera v Sloveniji. Obsega celotno površje Pohorja med Ribniškim in Mulejevim vrhom, namenjen pa je ohranjanju narave in spremljanju naravnih procesov.
Rastlinstvo Lovrenškega barja so značilni predvsem šotni mahovi, ki so graditelj tega specifičnega življenskega okolja. Druga značilnost je pa je rušje(planinski bor), ki prerašča večji del barjanske površine. Mahovi imajo značilnost da zadržujejo veliko vode, kar jim omogoča posebna notranja zgradba. V Lovrenškem barju je kar 11 ogroženih rastlin(rožmarinka,nožičavi munec, okroglolistna rosika dlakava in gola mahovica, kalužni in malocvetni šaš, beli lokvanj ter rušnati in alpski mavček. Poleg teh najdemo tu še značilno kopinščico , dvospolno mahunico , rjasti sleč in močvirsko grezuljo.

Hits: 8