Lože

Lože so gručasta vas v zgornji Vipavski dolini. Postavljene so ob vznožju Vipavskih gričev.
Vas se je skozi stoletja širila in sčasoma se je oblikovalo naselje sestavljeno iz dveh delov: Srednja vas in Jamški. Vsaka družina si je nekdaj, glede na lastne zmožnosti in okus oblikovala domačijo. Dodajali so stavbo za stavbo in tako so se dvorišča počasi zapirala. Proti vaškim potem so obrnjene zadnje strani hiš, ki oblikujejo značilne gase. Domače življenje in gospodarstvo pa poteka na borjaču. Taka razporeditev je že nekdaj pomenila razumno porabo prostora, bivališče je bilo zavarovano pred burjo, pa še vsak gospodar je imel pregled nad svojo lastnino.
Skoraj na vseh zgradbah izpred sto in več let so ohranjeni kamniti okenski okviri in portali – čudovito obdelani hranijo v napisih spomin na človeka, ki jih je dal postaviti. Kmetje so se bali hude ure in toče. Morda so prav zato po vipavskih vaseh tako pogosta vaška znamenja. Ob cesti med Ložami in Mančami stoji znamenje z reliefom. Ta prikazuje križanje. Je preprosto ljudsko klesarsko delo (slika 2 na levi).
Vinogradništvo v Ložah se naslanja na stare sorte trt, ki jih tu sadijo že dolga leta. Niti hud napad trtne uši ob koncu prejšnjega stoletja te pomembne tradicije ni uničil, saj so kmetje začeli stare sorte cepiti na nove, odpornejše ameriške podlage. Tako so v Ložah ohranili sorte kot so pinela, rebula, malvazija in zelen. V novejšem času pa ponudbo dopolnjujejo z vini pridelanimi iz grozdja sort beli pinot, chardonnay, sauvignon, cabernet sauvignon in barbera. Morda je kvaliteta loškega vinarstva povezana tudi s Kmetijsko-sadjarsko in vinogradniško šolo, ki je v letih po drugi svetovni vojni delovala v gradu Lože (slika 1 na levi).
Naselje je vključeno v projekt Vipavska vinska cesta.
To je obširen opis vasi od katere smo v nedeljkskem jutru začeli naš pohod. Najprej smo si na kratko ogledali stari grad v ruševinah. potem smo počasi po čez vinograde in nasade česenj prispeli do cerkve Marije Snežne. Tu smo si lahko ogledali notranjost cerkve, ker je bila ravno tisti dan tu maša. Nadaljevanje je bilo v glavnem po cesti do Erzelja in nato navkreber do tabora oz. cerkve Sv. Mihalj. Od tu je bil veličasen pogled proti Vipavski dolini. Po kratki zakuski smo nadaljevali proti naslednjemu cilju. To je bila vinska klet Bizjek, kjer so nam pripravili veličasem sprejem z aperitivom in pokušnjo njihovih vi. Do cilja nam je potem ostala še ena postojanka. To je bila cerkev Sv. Pavla, Tudi od tu je bil razgled tokrat tudi proti Ajdovščini. Zadnji spust je bil skozi vinograde vasice Slap, kjer se ponašajo z najpogostejšimi nasadi vinske trte v Sloveniji. Znan je tudi njihov vsakoletni tradicionalni pohod ob koncu aprila. Naš cilj je bila vinska klet Reharja. Tu smo se dogovorili za okusno joto z klobaso. Pa tudi pokušnja vina ni zaostala. Ker pa ima Slavc znance tudi v sosednji vinski kleti smo se odpravili tudi tja., k Benčini. V kleti je zadonela tudi pesem in prav težko se je bilo posloviti. V Ljubljano smo se vrnili okoli osme ure. Bilo je lepo.

Hits: 7