Veselih obrazov, ravno za en ducat sem jih naštel, smo krenili iz izhodišča – avtobusne postaje poleg znamenite cerkve v Gornjem gradu na dolgo pričakovano pot. Zagrizli smo v strm klanec po poti čez Borovnico. Bilo je malce soparno, a skozi gozd v jutranji svežini smo strmal zelo uspešno premagovali.Kratek odmor, osvežilna pijača. Večina smo si otirali čelo, Dragan, najstarejši med nami, pa kot da se ni nič zgodilo. Kapo dol, še kapljice znoja ni bilo opaziti. Zavidanja vredno, še posebno v teh težkih kovidnih časih. Pot nas je mimo zanimivih skalnih formacij popeljala više gori do kraja, ki se mu slikovito pravi Kopalnica. Od tu, ko smo se ustrezno uredili, napredovali po stezi proti Jespi – udorni jami. Kdo bi si mislil, dva zajca sta nam prekrižala pot. Prvega je naskočil Franci, tik za menoj, drugega pa jaz. Pokasiral sem en podolgovat pečat na levi nogi, nič resnega, Franci pa jo je k sreči odnesel brezprask. Iz gozda smo stopili na odprt svet posejan z rogatimi prijateljicami zelenih poljan in bregov. Lepo so nas sprejele medse in dovolile en skupinski posnetek. Sonce je bilo, ker nismo bili več v zavetju gozda, kar močno čutiti. Zato smo se hitro podvizali naprej in pustili kravice v svojem vsakodnevnem obredju. Kako prijeten hlad je zavel iz globeli jame Jespe napolnjene s snegom, kosmo se zbrali ob njenem robu. Pravo olajšanje. Sparina je bila vse močnejša, oblaki na nebu pa oblikovali vse temnejšo zaveso. Grozilo je k popoldanski nevihti, a se k sreči ni izcimilo nič hujšega.Obiskali smo še vrh, pa se žal zaradi goste oblačnosti ni kaj dosti videlo. Veseli, pa čeprav brezrazgleda, z mislijo na toplo jedačo in osvežilno pijačo, smo jo ucvrli proti bližnjemu domu. Ob radoživem klepetu različnih vsebin smo si napolnili želodce. Kakšne večje skupine pri domu pa tudi sicer pri vzponu nismo srečali, kar je morda za dan planincev nenavadno. No, kakorkoli, polni lepih vtisov smo se po poti mimo Semprimožnika vračali nazaj proti izhodišču. Do svetega Florjana,
cerkvice nad Gornjim gradom, se je nebo že kar lepo razvedrilo. Izkoristili smo dani trenutek, se ustavili in s pogledi prečesali bližnja in daljna hribovja. Kako slikovita je naša domovina! Zadali smo si še zadnji cilj, »Ana – Liza« izleta. Pod Skalco se je odvil naš poslednji družabni dogodek, potem pa se z mislijo na še kakšen podobno doživet izlet, poslovili.
Vodnik: Dušan Debevec