Menina planina

V sredo, 3.8. 2016 je bil dan kot nalašč za planinarjenje in Menina planina, neokrnjena kraška planota, ki leži na vzhodnem robu kamniške občine, nas je čakala. Ime Menina izhaja od menihov iz benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, kjer so imeli svoje posesti. Tokrat je bil naš vodnik Marjan Klančar, pridružil pa se nam je tudi predsednik PD DELO, Dušan Resnik.

V sončnem jutru smo se z osebnimi avtomobili odpeljali proti Šmartnemu, Češnjicam do Okroga. Parkirali smo jeklene konjičke in se po markirani gozdni poti družno odpravili proti Vivodniku, najvišjemu vrhu Menine planine (1508 m), planote, ki se dviga južno od Gornjega Grada. Tam se nas je kar nekaj povzpelo še na manjši razgledni stolp in uživalo ob prelepem razgledu na najvišje vrhove Kamniško Savinjskih Alp. Še žig iz skrinjice in fotke, nato pa dobrih deset minut hoje do Doma na Menini planini, ki stoji na travnati planoti Smrekovec. Po domačih dobrotah in odžeji, smo zapeli nekaj planinskih viž. Nekateri so se odpravili še do vhoda v bližnjo ledeno jamo Jespo. Vhod v jamo je na dnu 30 metrov globokega kraškega udora, v katerega vodi steza. Medtem se je ena naših planink sladkala z gozdnimi jagodami, ko bi le prej vedeli, bi ji tudi mi sledili. Ko je bila skupina zopet popolna, smo se odpravili naprej po južnem obronku Menine planine, skozi zelene pašnike proti Biba planini. Na poti smo bili navdušeni nad prelepim zelenocvetočim rastjem, ki ga je obdajal zdrav gozd. V senci je naš korak ustavila skupina konjev, ki je uživaško pila hlad bogate drevesne krošnje. Kar na ježo so nas prijazno vabili… a mi smo planinarili dalje, nabrali med potmi cvetove zlatorumene šentjanževke in dišečo kumino. Kravji zvonec nas je opozoril na skupino goveda, ki se je pasla ob obronku enega od številnih jezerc. Opazili smo veliko teličkov, mladi prirastek pove, da je tu ena najboljših paš… zagotovo tudi zaradi jezerc, od katerih nosi največje ime Biba in ima kakšnih sto metrov dolžino, kadar je več padavin. Jezerca so zanesljiv vir pitne vode za živino. Pot nas je kakih 50 minut zložno spuščala po kraškem svetu ob robu gozda, po kolovozju pašnikov, vse navzdol do pastirske Koče na Bibi (1283m), kjer se planinec lahko okrepča s kislim mlekom. Tu je bil naš zadnji postanek pred spustom v dolino, z druge strani, tako smo pot zaokrožili in po makadamski poti prišli do avtomobilov. Razšli smo se z nasmehi, veselo pesmijo in pozdravi do naslednjič.
Zagotovo se vsi strinjamo z besedami, ki jih je zapisal Franci Hrastar, ko nam je ob prihodu domov poslal skupno fotografijo po elektronski pošti: »Dan je minil, kot bi mignil, saj toliko užitkov v hladnih gozdovih in sončnih jasah kot na krožni poti po Menini planini, doživiš le redko kje«.
Zapisala: Silvija Pavčič

Hits: 9