Mirna Peč-Zijalo-Poljane-Mirna peč

Mirna Peč-Zijalo-Poljane-Mirna peč

Nedelja 20.januarja je bil za naše planince prav poseben dan. Eden od ciljev našega izleta je bilo ZIJALO in prav vsi so se spraševali, kako visok je ta s čudnim imenom obdarjen Dolenjski griček. Seveda kot vodja tega izleta prav vseh skrivnosti le nisem hotel izdati.
Pa naj vam povem plan tega pohoda, kot smo ga zapisali na plakatu za obveščanje naših planincev: MIRNA PEČ – ZIJALO – SV.ANA – POLJANE – HMELJČIČ – KARTELJEVO
Poudarjeno je bilo, da nas bo na končnem cilju čakal pravi divjačinski golaž pripravljen po domačem receptu naše občasne dolenjske planinke Joži in da je najvišji vrh naše poti Sv.Ana, visok natanko 407m in pod katerim pelje v 450m dolgem predoru dolenjska železnica, zgrajena in slovesno odprta davnega 31.maja 1894 leta. Še mnogo let nazaj pa je prvič omenjena cerkvica na Sv.Ani – bilo je leta 1526!
V sončnem, vendar sorazmerno hladnem januarskem nedeljskem jutru smo se podali proti Zijalu. Med potjo sem jim razložil, da je to 35m visoka pečina v globeli med vasicama Vrhpeč in Jelše, kjer prihaja v izdolbenem Zijalu drugič na dan ponikalnica reka Temenica in da so včasih ob njenem izviru kraljevali kar trije mlini. Ta največja dolenjska ponikalnica do izliva v reko Krko dvakrat ponikne. Prvič, ko priteče pri Dolenjih Ponikvah na prepustni apnenec, se izgubi v številnih požiralnikih, da bi jo po 1600m podzemeljske poti zagledali v našem Zijalu, katero območje spada pod geološki naravni spomenik in drugič nižje na koncu Mirnopeške doline v Goriški vasi. Njen izvir je v zatrepni dolini Luknja pri Prečni.
Po ogledu prvega našega cilja je sledilo prečenje izvirov – vsi smo ostali suhi in nekaj težji vzpon nad pečino je nekatere resno zaskrbel. Planinska pot je sicer varovana z jeklenimi vrvmi, toda zima je naredila svoje in poledenelo pot smo komaj premagali brez neugodnih zdrsov, da bi kmalu prisopihali na naš najvišji vrh. Po krajšem počitku smo se odpravili čez gozdove in to načrtno po brezpotjih , saj nam je ugajala hoja po 20cm globokem pršiču.
Pred Poljanami sta nas ob izhodu iz gozda pričakala Frenk in Jože z velikim presenečenjem – spremljevalno vozilo z kuhanim vinom in toplim čajem. To se nam je ob hoji po senčnem in hladnem gozdu že pošteno prileglo.
V nadaljevanju naše poti smo se povzpeli nad vasjo Šentjurij, domačini ji pravijo Šentjurje in Tone Pavček, ki se je tukaj rodil leta 1928, je zapisal: «Nekje na Dolenjskem so kraji, hiša, vinograd, košček polja… Tam so meseci sami maji. Tam sem nekoč bil doma.«
Še pogled na Trebelno in okolico, ki se nam je razprostiral proti severovzhodu in po petih urah hoje smo se spustili do prve zidanice na krajši postanek. Ključe od nje sta imela lastnika Ciril in Vida seveda v nahrbtniku, saj sta bila z nami že vse od začetka naše poti. Tako lepo je bilo pri njiju tam gori nad Hmeljčičem, vasjo, za katerega starejši ljudje pravijo, da je dobila ime po hmelju, ki ga je tukaj gojil graščak Cojz , da smo kar pozabili na uro in Joži se je divjačinski golaž tam v Karteljevem že skoraj prismodil, vsaj take so bile informacije iz terena.
Še zadnji pogled na sončne Gorjance sem privoščil naši družbi in za markacijo pokazal na grad Hmeljnik na vzhodu ter ukazovalno naznanil odhod iz zidanice proti našemu končnemu cilju.
Za Iskrin časopis,
Franci Hrastar

Hits: 2