Tudi lepo vreme smo letos dočakali. Naš cilj je bil tokrat Monte Zermula v Karnijskih Alpah. Zgodaj zjutraj smo krenili z 4 osebnimi avtomobili z parkirišča pod Halo Tivoli. V glavnem smo vsi prišli le Franja je nekoliko prepozno vstala in zato potem ni šla z nami. V Ratečah smo se zbrali. Tu se nam je pridružil tudi Klaus z Kamniško navezo. Lojze je imel GPS in tako smo potem brez problema prispeli mino Pontebe, Studene Basse do parkirišča na prelazu Cason di Lanza/ prelaz Lonice (1552 m). Tu smo pričakovali naše prijatelje z PD Velikovca a jih nismo dočakali. Sklenili smo da se kar sami odpravimo na vrh Monte Zermule. Razporedili smo se v dve skupini. Ena večja je šla po lažji poti, kjer so se lahko najedli tudi borovnic, druga – šesterica pa po ferati . Do vznožja stene je bilo od prelaza kar ena ura hoje. Pod steno smo si nadeli čelade in samovarovalne pasove ter strumno napadli skoraj navpično steno. Ferata je bila zelo zahtevna saj smo morali poleg nog na večih mesti uporabiti tudi moč v rokah saj ni bilo pravih stop za napredovanje. Večkrat smo se tudi ustavili za oddih in priključek. Tako smo brez večjih problemov prispeli do vrha ferate. Tu nas je dočakala megla in smo tako zgrešili naš pravi cilju. Namenili smo se namreč na sosednji vrh. Zato pa smo si lahko ogledali rove in obrambne linije, ki so jih pred 100 leti vklesali vojaki v 1. svetovni vojni.
Kmalu smo potem zagledali naš pravi cilj, ki je bil ravno nasproti. Na srečo je bilo do tja le kakšne dvajset minut in tako smo malo podaljšali našo turo. Ko smo prispeli na vrh smo si lahko ogledali pokrajino saj je ravno takrat megla nekoliko pojenjala. Dočakali smo tudi naše prijatelje z PD Velikovca. Pred odhodom v dolino smo naredili še skupinsko sliko. Na poti v dolino smo dohiteli četverico planink, katera skupina je prišla na vrh pred nami. Oni so imeli na vrhu meglo in močan veter zato nas tudi niso tu gori počakali. Spust v dolino je bil v lepem sončnem vremenu in tako smo lahko občudovali pokrajino, ki se je ravno začela spreminjati v zlato rumene barve. Lepo je bilo občudovati tudi sosednje skalne vršace.
Po uri in pol smo potem prispeli do naših avtomobilov. Se preoblekli in nato počakali prijatelje z PD Velikovec. Ravno ko smo hoteli odditi je prispela prva skupina njihovih planincev in planink , malo kasneje pa še druga . Lepo smo se pozdravili in jih hkrati povabili na Raduho konec oktobra.
Na poti domov smo se ustavili tudi pri Aljažu, kjer so nam pripravili glasbeno dobrodošlico. Skupaj smo zapeli nekaj domačih, se pogovorili o turi in tako prijetno zaključili naš izlet.
Tu je Zlatkov filmček o izletu. .Klikni na sliko še za ogled albuma
Hits: 33