Mosor

Planinci PD Delo, Iskre in nekaj drugih zvestih planincev, ki radi vandrajo z nami, smo v petek, dne 9. maja pri Ruskem carju hitro napolnili avtobus, namenjen proti Dalmaciji. Po pozdravnih besedah predsednika Dušana je bilo v avtobusu, do postanka pred hrvaško mejo pa tja do Like podobno kot v čebeljem panju. Stari in novi prijatelji smo si imeli veliko povedati, med prijetno vožnjo tudi ni manjkalo okrepčilne pijače.
Naš prvi cilj je bil spet, enako kot na izletu prejšnjih dveh let, osvojiti 850 m visok vrh Zir. Pred ravno planoto pod zirškim vrhom sta nas na lepo urejeni, zeleni, nam že znani kmetiji, pričakala lastnika Nikola in sestra Zofija. Dobre volje smo se ozrli proti neobičajni samotni gori, katere skalnata glava, tik ob dalmatinski cesti štrli iz ravnine. Vzpon čez gozdno pot navzgor in kasneje vzpon preko skalnatega grebena ni bil težaven, do vrha smo se s pomočjo naših bolj izurjenih planincev povzpeli preko dveh jeklenic in že smo stali na impozantni skali in občudovali ravnino okrog Zira, gorovje Velebita in ličko bosanske vrhove.
Spust je bil lažji tudi zato, ker smo vedeli, da spodaj na kmetiji že diši po ognju, pečenih klobasah, sladkih miškah, pivu, vinu in kavi. Pogostitev, ki so jo pripravili Ančka, Pavle in nekaj pomočnikov, je bila na cvetočem travniku tik ob domačiji še toliko bolj okusna. Zadovoljni, da smo osvojili Zir, smo obujali spomine, saj smo ga pred tem že dvakrat, a zaman “naskakovali”. Predlani nam ni uspelo, ker do kmetije še ni bila usposobljena pot za avtobuse, lani pa zato, ker se je pred hrvaško mejo pokvaril avtobus in smo pot z nadomestnim avtobusom nadaljevali s skoraj štiriurno zamudo.Simpatični šofer nas je po avtocesti mimo Splita peljal proti Omišu, kjer smo na naši levi občudovali skalnato gorovje. Tik pod gorovjem in ob peščeni plaži kraljujejo kot dolga kača razpotegnjena turistična naselja novih, velikih hotelov, apartmajskih hiš. Ob večernem prihodu v Omiš nas je poleg prijetnega srečanja s planinci PD Grafičar, ki so, tako kot mi, prispeli do avtokampa Galeb, navdušil pogled na vikend hišice, nastanjene tik ob morju in rezervirane za nas. Nismo se še dobro nastanili in oddahnili od dolge vožnje in se pomenkovali kje bo kdo spal, že smo slišali čofotanje v morju.
Naslednje jutro nas je presenetila vožnja tik ob izlitju reke Cetine, ki se v osrčju starega dela mesta Omiš izliva v morje. Avtobusa sta se vzpenjala po zeleni dolini preko majhnih vasic, mimo skrbno obdelanih polj in nasadov, po vijugasti cesti proti hribovju Mosorja. V vasi Sitno Gorje smo parkirali, in med pripravami na pohod občudovali morje in otoke, ki so se razprostirali pod nami. Pogled na mesto Split je bil kot na dlani. Pohod od vasice do planinskega doma Umberto Girometta, ki leži na 868 m je bil po dobri uri in pol hoda za večino planincev zaradi skalnate poti dokaj naporen. Med kratkimi postanki, ko smo pogled uprli na modro in mirno morje, je predsednik PD Grafičar Vlado naštel bližnje in daljne otoke in otočke od Brača, Šolte pa tja do oddaljenih Kornatov.
Uživali smo v hladu pri planinski koči, si oddahnili , in se čez čas poslovili od tistih korenjakov, ki so z Vladotom nadaljevali težavnejši vzpon do Vickovega stupa, ki se ponaša s 1325 m višine, potem do najvišjegaVelikega Kabla in spet nazaj v vas. Čestitke našim in hrvaškim planincem, ki so se podali na osemurno pot, čeprav jih je Vlado opozoril, da je vzpon težaven in “gadan”. Za večerno zabavo v kampu so zaslužni tudi najbolj korajžni kopalci, ki jim voda pri 15 stopinjah ni bila premrzla. Za večerjo z žara so poskrbeli Vlado z ekipo, Ančka na naši strani….
Dobra hrana, pijača, klepet in smeh, vonj po morju, vse to nas je družilo in znova potrdilo, da bi bila velika škoda odreči se tako lepemu in bogatemu izletu.
Tretji dan so planinci PD Grafičar skupaj s turističnim vodnikom pripravili zanimiv ogled starega dela mesta Omiša, ki se ponaša z naselbinami iz rimske dobe in kasneje srednjega veka. Zanimivi ostanki trdnjave, ki stoji na 311 m visokem griču in obzidje nam pričarata življenje iz obdobja, ko je mesto kasneje prešlo v beneško last in je bilo tam po 16. stoletju znana glavna trgovska pot, ki je domačinom, ki so bili pretežno ribiči, tako prinašala dodaten dohodek. Po ogledu dveh cerkva, ki so nastale med 10. in 18. stoletjem, je prišla na vrsto težko pričakovana vožnja s čolni po reki Cetini.
Široka rečna soteska živo zelene barve se je vila med strmimi stenami Omiške Dinare. Čudovito doživetje je bil krajši oddih v prijetnem turističnem kraju Radmanove mlinice, kjer se ustavi večina planincev, izletnikov, pa tistih, ki pridejo na rafting, plezanje ali jadranje. Nazaj proti Omišu je imela ena naših skupin v čolnu novo okvaro. Pokvaril se je motor čolna. Prigoda je vsem, ki smo se razposajeni vračali, je dodatno popestrila vzdušje, tudi tistim,ki so morali čakati, da pride po njih drugi čoln.
Ob povratku domov smo se med drugim prisrčno nasmejali simpatični ugotovitvi: lani se nam je pokvaril avtobus in smo čakali drugega, letos se je pokvari čoln in smo čakali drugega, prihodnjič se nam bo med potjo pokvaril avion in bomo čakali na drugega…
Hvala hrvaškim prijateljem, ki so nas ob slovesu, na običajnem počivališču ob avtocesti, bogato pogostili in hvala vsem planinkam, ki so nas tri dni gostile z odličnimi domačimi,predvsem sladkimi dobrotami.
Do novega snidenja v Kamniški Bistrici. Srečanje bo v čast 40. obletnice druženja hrvaških in slovenskih planincev. Do takrat smo drug drugemu zaželeli vse dobro. Nekateri z rožo v laseh.
Planinski pozdrav. Sonja
mosor_skup