Na Mrzlico

Z nekaj dobre volje in poguma in ko imaš čas in dovolj moči se odločiš, da nekoliko popestriš svoj vsakdan, greš z nami na planinski izlet. Vse to in še marsikaj smo imeli vsi tisti, ki smo se zbrali v dokaj hladnem pomladnem jutru pod Halo Tivoli. Tudi vreme nam je bilo dokaj naklonjeno. Po planu smo imeli lahko turo iz Hrastnika čez Klobuk in Kal na Mrzlico in nazaj.

Mimo Litije, kjer se nam je pridružila tudi Fani smo tako prispeli z tremi avtomobili do parkirišča pri upravi rudnika premoga v Hrastniku. Tu sta se nam pridružila taprava rudarja – Drago in Franci, člana društva za ohranitev rudarske dediščine. Tako smo s prve roke zvedeli veliko zanimivosti o zgodovini kraja, o rudarstvu in še marsi kaj zanimivega.
Pot nas je vodila najprej nekaj sto metrov po asfaltu, a že kmalu smo se začeli vzpenjati po strmem klancu proti vrhu Klobuka. Pot je bila lepo označena in glede na veliko mokrote zadnjih dni v glavnem kopna in brez blata. Visoka debla dreves pa so nas varovala pred “žgočim soncem”, ja nekajkrat se je pa res prikazal. Z vmesnimi počitki in pogledi po okolici smo dobro razpoloženi le prispeli do zelo razglednega vrha Klobuka. Na prvi daljši postaji smo se lahko nekateri okrepčali in odžejali. Od tu smo videli tudi naš cilj, ki je bil še kar daleč. Po slikanju smo nadaljevali naš pohod. Najprej v nekoliko v navzdol in ob smučišču najprej do koče na Kalu. Tudi tu smo imeli krajši postanek v topli sobi. Zaradi sestanka PD Hrastnik smo se tudi od tu kmalu poslovili in odhiteli našemu zadnjemu cilju naproti.

Po zasneženem pobočju Mrzlice smo nato sklenili naš plan z osvojenim vrhom. Razgled z vrha so nam zastirali nizki koprenasti oblaki nad dolino in le tu in tam nas je pozdravil kakšen sončni žarek. Zato smo kmalu zapustili ta vrh in se odpravili proti koči, ki je takoj pod vrhom. V koči nam je prijazni gospodar postregel z dobro voljo in seveda dobrotami iz kuhinje. Tu smo tudi zvedeli, da so slovenski letalci – smučarji v Planici osvojili prvo mesto med ekipami.

Po skoraj uri odmora, smo naš potep nadaljevali nazaj v dolino. Sama hoja v dolino je v glavnem potekala brez posebnih problemov. Le tu in tam je bilo potrebno nekoliko zavirati, saj je rasel v gozdu med potjo dišeči čemaž in seveda tudi za to si je bilo potrebno vzeti čas.
Na koncu smo se zahvalili našima gostoma za zanimive informacije, se med seboj pozdravili, poslovili ter odpeljali proti domu.
Lep Pozdrav
Marjan
Slike

Hits: 3