Kolesarsko-pohodni izlet v Dragočajno

Tudi letos smo v spomin na našega legendarnega Dragota Peršla izpeljali kolesarsko-pohodni izlet. Drago je bil vsestranski. Bil je alpinist, kolesar, veslač, jadralec in še marsi kaj drugega. Zato smo v našem društvu pohod na Šmarno goro združeli s kolesarjenjem okoli nje, tako da smo vsaj malo nakazali njegovo vsestranskost. V bistvu je bil ravno on tisti, ki je v našem društvu začel s tako kombinacijo izleta.

Bilo nas je kar triintrideset. In kje smo začeli naše kolesarjenje in tudi pohod? Kot že tradicionalno se najprej zberemo na vrtu pri Margareti. In ona nas potem razvaja, cerklja z okusnim sveže pečenim pecivom, nas odžeja z čajem in raznimi osvežilnimi pijačami med njimi je posebno priljubljena medica. Letos je bilo še posebno slovesno. Saj je naša gostiteljica Margareta praznovala okroglo obletnico in tako smo poleg tega še z pomočjo Janezove kitare skupaj zapeli “Vse najboljše za tvoj rojstni dan”, Janez pa je zapel in odbrenkal še kakšno svojo prirejeno pesem. Slovesnemu vzdušju se je pridružil tudi sonček.

Vsem le ni bilo tako v redu. Franci je namreč prišel na srečanje le ob kolesu in ne na njem, saj je imel na poti gumi defekt. Na srečo je imel s seboj Marjan C. rezervno zračnico, tako je bila težava rešena na najhitrejši način. Tudi Ana je imela nekakšne težave s kolesom, a niso bile tako bistvene, da se nebi mogla peljati naprej.
Ob ograji so nas tako lepo že nestrpno čakale naše specialke na dve kolesih. Kmalu po gasilski so tako zaškrtale ročke na prestavah in pedala so se zavrtela. Kolesarje sem moral še pred odhodom opozoriti na previdno vožnjo in lepo v razmiku in v koloni po en in eden. Brez težav smo se tako pripeljali do našega prvega postanka – Šinkov Turn. Tu je na majhni vzpetini postavljena cerkev in tudi naš gorski cilj. Je sicer izven kategorije, a za nekatere je bilo tudi to nekoliko prehudo, vendar so ga peš ob kolesu z lahkoto tudi zmogli.

Nekoliko oblačno in dokaj hladno vreme je bilo vzrok, da smo dokaj hitro zapustili ta zanimiv in lepo razgledni hribček. Nadaljevali smo tako po cesti mimo naselja Utik in Bukovice do Vodic. Tu smo si ogledali manjši sejem domačih dobrot ob trgovini in se tu naknadno odločili, da pot nekoliko podaljšamo, saj bi bili na našem končnem cilju v Dragočajni prezgodaj. Že lani je Franci odkril lepo senčno cesto ob avtocesti in po kateri smo se tudi letos popeljali. Nekoliko podaljšana pot je delala težave naši Nataši, ki je potem po bližnjici prikolesarila pred nami do cilja. Mi pa smo našo pot nadaljevali skoraj do Šenčurja in nato skozi Voklo, Trboje mimo Moš do naše planinke Marije v campu Dragočajna.

Polna posoda čaja in polno obložene mize z potico, pecivom in še razni aperitivčki in dodatki, le kje je recesija? Lepo nas je pričakala Marija. Kmalu po našem “pristanku” v campu so prišli tudi pohodniki. Tu smo se zadržali skoraj eno uro. Janez nam je zaigral nekaj svojih pesmi, še malo poklepetali in se nato odpravili na dvorišče restavracije, kjer smo okusili še hrustljave postrvi z krompirjevo solato z dodatki. Nekoliko več kalorij kakor je norma smo danes konzumirali, a tako dobrih stvari se ne moreš odreči. Tudi končna analiza izleta je bila v glavnem navdušujoča, le pri vožnji s kolesom so bila manjša odstopanja od dogovora na začetku.
V veselem razpoloženju smo tako zaključili današnji izlet, se poslovili do ponovnega snidenje na naših prihodnjih izletih.
Slike
Filmska reportaža o izletu 

Hits: 5