REPORTAŽA Z NEDELJSKEGA IZLETA NA BABJI ZOB!
Tak naj bi bil naslov – a ga moram spremeniti v:
IZLET S PD ISKRA NA TIH DEŽEVEN DAN !!!
Ker tudi reportaža nastaja na tih deževen dan, kot je naslov znane pesmi, ki jo lahko gledaš poslušaš tukaj: v originalu
……in v moderni izvedbi: tukaj
Kot običajno, smo se za izlet na gorenjski konec zbrali v Tivoliju, velika skupina smo bili in nekateri smo bili zelo pametni v vremenskih napovedih – itak je bila uradna napoved deževje od zahoda….. in še neprijavljeni Darko nas je podžgal s »svojim izletom« na sončni Trdinov vrh tako, da smo nekateri kar navijali za spremembo plana, če……, če ne bi ta planirani izlet na Babji zob vodila naša izkušena in prekaljena vodnica Alenka s svojima pomočnikoma Janom in Marjanom! Ob njenem brezkompromisnem: »Gremo do Bleda!«, smo se posedli v avtomobile in se odpeljali deževni Gorenjski pokrajini nasproti (Darko pa solo proti sončni Dolenjski). Že tam malo naprej od Kranja je bilo potrebno občasno vklopiti brisalce…….na Bledu je prijetno deževalo in sprememba plana izleta je bila soglasna – gremo z dežniki okrog jezera in nato še na blejsko specialiteto – kremšnite. Škoda za odpadel babji zob – kdove kateri in koliko jih bo še (ah, saj ta pravi Babji zob še trdno stoji in nas čaka), pa toliko novih prijateljev je bilo z nami, ali pa so nas čakali na Bledu in kasneje na čokoladnem festivalu v Radovljici. Bila nas je pisana druščina pohodnikov; iz planinskih društev RTV, Cekinček Vrhnika, PD Kamnik, PD Bohinjska Bistrica in PD Radovljica. Z nami je bil gorski reševalec, vodnik in inštruktor na tečajih za vodnike Lojze Jerman, na zadnjem delu poti po Radovljici pa se nam je pridružil Jože Varl, organizator usposabljanj in izpopolnjevanj za vodnike za področje Gorenjske.
Sem pa pozneje na urgenci ugotovil, da je bilo zaradi mojega bolečega kolena bolje tako, ker ne vem, kako bi z gore lahko sestopal (gor bi že šlo), pa še sreča, da ni hujšega – terapija le led, hoja z berglami, počivanje…….vse to, kar mi ne leži……a bo že, danes bom že še zdržal, jutri je pa nov in lepši dan !!!
Sprehod okoli blejskega jezera so nam popestrile račke v njem, labodi ob njem, pa »lepo zatemnjeni« panoramski posnetki otoka, gradu, dežnih kapelj in grozečih temnih oblakov, ki so se valili tam iz bohinjskega kota prav čez naš današnji neosvojeni tisočak – Babji zob!
Hodili smo mimo sodniškega stolpa, kjer so sodniki že zasedli svoja mesta in čakali na začetek drugega dne prvomajske regate (le zakaj jo niso organizirali imenu primerno, ko bo sonce), nemo opazovali popolnoma prazne tribune za gledalce in prišli do veslaškega centra, kjer so se najmlajši tekmovalci vsi premraženi ravno ogrevali za vstop v čolne in ko so jih na startni rampi čakale (ležale) mlade članice organizatorja, da jim pridržijo tekmovalne čolničke za start, je dež polnil jezersko gladino. Start regate, ki smo ga malo pofotkali seveda nismo zamudili – v naslednjih štirih urah jih je še veliko nastopilo – tudi Čop in Špik – a jih je močno deževje prisililo v skrajšanje prog (to sem prebral naslednji dan)
Deževalo je vse močneje in zbrani smo ob veslaškem centru zapeli Belo snežinko ne vedoč, da malo višje od nas že resnično sneži. V takem vremenu je bila pesem Sam po parku že pravo skropucalo (le kdo se sprehaja po parku v dežju?), a smo se kljub vsemu veseli in razposajeni odpravili na zaslužene sladice v bližnjo restavracijo. Po sladkanju nam je Jermanov Lojze naredil eno zelo zanimivo predavanje, kako ravnati ob nesreči v gorah, katerega je končal s primerom reševanja, kjer je tudi sam sodeloval. Pripovedoval je tako nazorno in doživeto, da se je kar tu pred nami odvijalo to reševanje in smo ga mnogi videli, kot na filmskem platnu! Lojze, hvala ti !!!
Ravno v trenutku, ko smo se mi sladkali s kremšnitami, so v Radovljici na prvem čokoladnem festivalu, odvili 90 kg težko čokolado ob 90 letnici tovarne Gorenjka in jo delili med obiskovalce, med katerimi smo bili pozneje tudi mi (a do zadnjih koščkov čokolade ni bilo mogoče priti). Nekateri smo bili zelo razočarani, ker nisi mogel kaj pametnega kupiti, saj je vsega dobrega zmanjkalo, kajti organizatorji in udeleženci niso pričakovali tako množičen obisk. Seveda se je tam nekaj vseeno sladkega čokoladnega peklo, pogrevalo, oblivalo……cene so bile temu primerne, a vse je bilo bolj namenjeno mlajši populaciji, katerih starši se niso mogli upreti mladim učkam, ki so že vse solzne požirale sladke dobrote (pa kaj je evro in pol za četrtinko jagode oblite s čokolado….)! Posel je posel, otroci so pa naše največje bogastvo !!!!
In ko smo prvi udeleženci v hudem nalivu, kljub dežnikom, vsi premočeni dosegli parkirano vozilo ter se odpeljali proti Ljubljani, nismo mogli verjeti svojim očem – tam nekje pri Kranju, se je začelo odpirati nebo, Šmarno Goro smo že videli obsijano s soncem in le viharni veter v Tivoliju nas je spomnil, da se fronta z nevihto bliža tudi osrednji Sloveniji!
Naš Darko je sicer osvojil Trdinov vrh, a po zelo blatnih in drsečih poteh (žal ni imel s seboj derez), a nebo se ga je usmililo ter do popoldneva dežne kaplje zadržalo pri sebi.
Hvala Alenki za vztrajnost pri organizaciji malo drugačnega izleta, ter seveda hvala Janu in Marjanu za »uspešno pomoč pri vodenju« – ha, ha, ha,….. in hvala Bledu, ker imaš okrog jezera lepo tlakovane poti in hvala dežju, vsaj blatni nismo bili…..in hvala…….ja pa saj nismo na podelitvi oskarjev, da se bom vsakemu posebej zahvaljeval………čaoooooooooo ………………….
Vkup sklanfal
FRANCI – (ne na balanci, ampak na berglah)
Slike
Hits: 23