PO SLOVENSKI ISTRI OD PADNE DO KOŠTABONE

Nedelja, 19. aprila je bil za PD Iskra prav poseben dan. Kljub temu, da je bil to eden od mnogih letošnjih društvenih izletov, bo v spominu udeležencev zapisan prav v posebnem kotičku. Vodnica Alenka nam je ponudila ugriz v jabolko, imenovan »spoznavanje slovenske Istre«!
Po sobotnem izredno slabem vremenu, začinjenim marsikje z močnim sneženjem, smo se prebudili v sicer megleno nedeljsko jutro, ki je obetalo, tako kot tudi vremenska napoved, sončen dan.
Nas štirideseterica se je odpeljala proti Primorski in že na Vrhniškem klancu nas je pozdravilo sonce, tako da smo v nadaljevanju vožnje mimo Logatca, Rakeka, Postojne in Razdrtega, občudovali s snežnim pokrivalom pokrite vse hribčke, vidne naokoli, da bi se belina zaključila z velikim belim klobukom pokritim Nanosom. S postankom za obvezno jutranjo kavico smo hitro opravili, a kaj, ko nas je pred vstopom na avtobus čakalo veliko dobrot, tako v steklenicah, kot v košarici in pesem »Vse najboljše za te, dragi naš Marko« je kar privrela iz naših grl.

Koper in pogled na morje sta naše razpoloženje spravila na vrhunec in ko smo v avtobus sprejeli medse še mlado vodnico Obalnega planinskega društva Barbaro, je bilo potrebno že kar nekaj umirjanja, da smo ji pustili do besede. V grobem nam je opisala našo pot.
V Padni smo izstopili in kar takoj začeli iskati motive za dobro fotografijo, tako, da sta Barbara in Alenka razlago znamenitosti tega kraja namenila le delu poslušalcev. Razlaga je bila zanimiva in izčrpna. Med drugim, tole, da arheološke najdbe dokazujejo, da je Stara Padna ležala kilometer vzhodneje, kot je vasica sedaj. Z arheološkimi izkopavanji so do sedaj odkrili ostanke, ki nam pričajo o življenju na tem področju že v rimski dobi. Te izkopanine so večinoma stare opeke in deli rimske ceste. Najden je bil tudi fragment, na katerem piše »publi ituri sabini«. Iz raziskav lahko sklepamo, da je Padna obstajala že v antiki. Ime naj bi izviralo iz latinske besede »patena«, ki pomeni krožnik, skleda. Grič, na katerem je vas, ima namreč obliko narobe obrnjene sklade ali šalice.
Padna je bila že v zgodovini znana kot zelo dobra razgledna točka, ker omogoča dober pogled na okolico v vseh smereh, kar smo sami prav dobro videli. Še rahla burja ni bila ovira za dolge poglede vse naokrog. Še tole – prvo elektriko so v vas napeljali med vojno Nemci – takoj po osvoboditvi je bila posodobljena in še …..prvi vodovod so napeljali leta 1954. Od leta 1962 pa so vas za stalno priskrbeli z vodo iz izvira pod hribom.
V Padni sta sedem let živela starša znanega slovenskega slikarja in grafika Božidarja Jakca, ki pa sta se po neuspehu družinske mizarske obrti preselila na Dolenjsko. Božidar je pogosto obiskoval Istro in Padno, zato so vaščani adaptirali poslopje ob cerkvi sv. Blaža, kjer je nekoč bil sedež vaške skupnosti, in v njem uredili stalno zbirko Jakčevih risb in grafik. Žal je slikar eno leto pred odprtjem galerije umrl. V njej je poleg njegovih del ohranjen tudi stol, na katerem je sedel, ko je slikal, in nekaj predmetov z Jakčeve domačije. V galerijo nas vabijo verzi pesnika Toneta Pavčka, vklesani na marmorni plošči: “Ta svet mu dal je barve, luč in sence, da je proslavil sebe in Slovence”.
Nas pa je pot vodila naprej po gozdovih povedano z enim stavkom: »Malo gor in malo dol!«
Tako smo se sprehodili skozi Novo vas in z nekaj zamude ( nabiranje špargljev je bila za nekatere udeležence prva prioriteta) dosegli eno najstarejših vasi slovenske Istre Krkavče, o čemer pričajo arheološke najdbe na bližnjem Gradišču in pokopališču, med katerimi najstarejše segajo do predrimske dobe. Vas je zgrajena na treh plasteh kamnite skalne gmote okrog cerkve Sv. nadangela Mihaela in se ponaša s strnjeno zidanimi kamniti hišami z nepravilnimi tlorisi na različnih nivojih tal, mostovži, odrezanimi vogali, ozkimi in vijugastimi ulicami. Slikovit ambient zaokrožijo še stopnišča, baladurji, nadstreški, dimniki, ognjiščni prizidki in portali. V Krkavčah je še mnogo zanimivosti in jih je nemogoče strniti s kratkim opisom, zato se bralec tegale rajši posluži tako imenovanega računalniškega brskanja, ki te bo pripeljalo do znamenitega kamna, pa zanimivih povezanosti poti oziroma točk teh krajev, kjer so potekale procesije.
No, procesija Iskrinih planincev z domačinko Barbaro na čelu, pa se je skozi z gozdom poraščeno dolino z vzponom sprehodila do 253 – 280 m visoke Koštabone. To je vasica, ki jo obdajajo šmarski, pomjanski in pučarski hribi na eni strani ter dolina reke Dragonje in hrib Brič na drugi.
Vas Koštabono omenjajo že v 12. stoletju, o njej pa je prvi pisal Pietro Naldini. V 18. stoletju je bila to vasica s tridesetimi ognjišči (tako so takrat imenovali domačije), ki so se nahajala sredi gostih hrastovih gozdov. Naravno bogastvo so vaščani izkoriščali predvsem v 19. stoletju, ko so les prodajali avstrijskim ladjedelnicam. Danes je v vasi približno dvesto prebivalcev. Vaški objekti so grajeni iz sivega kamna, lokalnega peščenjaka, in so preprosto obdelani……pa kaj bi o tem, še veliko zanimivosti je napisanega o Koštaboni, pa jih lahko spet najdeš na googlu. Povem le še tole, da je v vasi več kulturnih in naravnih posebnosti – hiša v vasi – dom vaških županov, pa cerkev Kozme in Damijana, zavetnikov zdravja, ki se nahaja na začetku vasi in kapela sv. Elije v središču vasi, ki ima razkošno okrašen baročni portal.
Med naravnimi posebnostmi pa so pritoki reke Dragonje, Supot in Rokava, slap Supot, slapiči pri Škrlinah in tolmun Škrline.
Vodnica Barbara nam je povedala nekaj tudi o Šavrinkah v teh krajih.
Šavrinke so bila dekleta in žene iz Slovenske Istre imenovane tudi Šavrinija ali Šavrini. Zaradi velike revščine in gospodarske krize so hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, glavni zaslužek so izmed teh izdelkov prinesla jajca, zato jih imenujemo tudi jajčarice. Delovale so ob koncu 19. stoletja pa do zaključka druge svetovne vojne, nekatere tudi dlje.
S tem so se začele ukvarjati po osnovni šoli ki je takrat trajala šest razredov. V ta posel so jih uvajale mame, babice, sestre, tete… S tem so se ukvarjale do poroke.
Nas je v tistem trenutku zanimala vasica Puče, saj so bili naši želodčki že kruleče prazni in tam nas je že čakalo kosilo. Da bi do tja prišli čim prej, smo poklicali kar našega šoferja in z avtobusom nas je prišel iskat in odpeljali smo se v to majhno Istrsko vasico, ki je znana predvsem po novogradnjah. V zaselku Pri mlinu (Pr* malnu) so vse hiše mlajše od dvajset let. Danes se ta zaselek bliskovito razvija. V kratkem se pričakuje začetek gradnje novega stanovanjskega kompleksa, ki bo sestavljen iz kar nekaj blokov. Tudi to je znak, da se koprsko zaledje prebuja, kot smo se prebudili mi – Iskrini pohodniki – ter se hitro znašli na turistični kmetiji Tonin.
»Žeja, žeja me muči….« poje neka pesem, katerih verze smo zajeli s polno žlico, kot smo kmalu zatem s polno žlico zajemali bobiče, značilno priljubljeno in nasitno istrsko enolončnico z mlado koruzo, krompirjem, fižolom in prekajeno slanino.
Kmalu po kosilu smo se od prijaznih domačinov morali na hitro posloviti, saj je šoferja našega avtobusa ura spominjala na to znano frazo »mudi se mi domov« . Še slovo od naše domačinke Barbare v Kopru in kot bi mignil smo bili v Ljubljani. No, to velja za tiste dremajoče in zehajoče udeležence, medtem ko smo nekateri stihijsko sestavljali oziroma popravljali osnutek naše bodoče društvene himne. Idej je bilo sicer veliko, a ker imajo pri Toninu tudi refošk……jej, jejhata….so bile rime preveč naravnane v to smer in neprimerne za kaj bolj resnega!
Preživeli smo lepo, kaj lepo, čudovito aprilsko nedeljo in za zaključek naj napišem stavek naše tokratne vodnice Alenke z njenega FB profila, kjer ima objavljenih tudi veliko prelepih fotografij s te naše poti:
»Saj, imena so nam znana, vendar, če prehodiš te lepe vasi v slovenski Istri, si bogatejši!«
Utrinke strnil Franci Hrastar
Klik na sliko – pogled v spletni album

Hits: 6