Ojstrica

Planinci PD Iskra na nedeljski praznični dan na Ojstrici. Pričetek poti pod planino Podvežak, po grebenski poti mimo Male Ojstrice, Ojstrica 2350 m, spust na planino Korošica in do izhodišča. Vreme sončno in toplo, Filip na Korošici nam je skuhal odlično enolončnico. Helikopter je preletaval območje Moličke planine, povedali so, da so iz 20 m globokega brezna reševali planinca.

Alenka

 

Ojstrica (2350m)

 Danes nisi nič vesela,
da k tebi sem prišla.
Mrka, siva, zameglena
si – in vsa zamišljena.

Logarsko si vso zakrila,
Rinke v meglo si zavila
in oblake si podila,
dokler z vrha nisem šla.


Uvodna pesem namenjena Ojstrici je popolno nasprotje doživetja gore, ki jo je v nedeljo 15. 8. 2021 osvojilo kar precejšnje število članov Pd Iskra Ljubljana.

A vrnimo se na začetek.  

Prvopristopnik Ojstrice je bil leta 1823 geometer Ernest Joanelli, ki je na vrhu postavil piramido. Leta 1855 je bilo na vrhu pet ljudi, med njimi tudi mozirski župnik Ignac Orožen, tudi ugleden zgodovinar, ki je bistveno prispeval k razvoju slovenskega zgodovinopisja. Na Ojstrici je bil prvič leta 1874 tudi graški profesor matematike dr. Johannes Frischauf, ki je slovensko planinstvo podpiral tudi materialno. Stene Ojstrice so bile med obema vojnama in tudi po 2. svetovni vojni vabljiv cilj mnogih alpinistov.

Ojstrica je najvišja gora v vzhodnem delu osrednjega grebena Kamniških in Savinjskih Alp. Ime je dobila po ozkem piramidastem vrhu, ki se lepo vidi iz Ljubljanske kotline in Savinjske doline ter z bližnjih in daljnih vrhov. Zahodni greben Ojstrice se spušča v škrbino Škarje (2141 m), ki jo loči od Lučke Babe (2244 m). Vzhodni skalnati Kocbekov greben povezuje Ojstrico z Malo Ojstrico (2017 m). Kocbekov greben ima ime po učitelju, publicistu, pisatelju in organizatorju slovenskega planinstva Franu Kocbeku (1863-1930), ki je leta 1894 skupaj z gorskim vodnikom iz Luč Jurijem Planinškom po njem splezal na Ojstrico in po katerem se imenuje tudi požgani dom na planini pod vznožjem gore. Severovzhodno ostenje se dviga nad zatrepom Robanovega kota. Severni greben se od vrha znižuje proti Škrbini (1800 m), zajedi med Ojstrico in Krofičko. Najbolj mogočna je severna navpična stena, ki se dviga iz zelenega pobočja nad Klemenčo jamo.

Planinsko društvo Iskra Ljubljana se je pod zanesljivo vodniško palico Alenke Sakelšek na ta razgledni dvatisočak odpravilo preteklo nedeljo. Hribohodcem, ki so se v prebujajočem jutru prelestnega dne zbrali pod halo Tivoli, se je v Kamniku pridružilo še nekaj članov, med njimi na njeni prvi pripravniški tudi precej prizadevna vodnica Špela Manfreda. Prijazni voznik Emir je sicer nepopolno druščino (nekaj planincev se je namreč pripeljalo z avtom) po precej ovinkasti cesti zanesljivo pripeljal na izhodiščno točko – Dolina Podvežak. Da je vsak pohodnik lahko v celoti zadovoljil svoje potrebe, se je družba razdelila v tri skupine: izrazito hedonistična skupinica je na poti do Planine Korošice želela predvsem začutiti naravne lepote in poklepetati z naključnimi gorohodci, hitrostnika sta uživala v ubiranju svoje lastne poti, večina pa je v zmernem tempu mimo že omenjene planine Korošica, hodila po poti do male Ojstrice. Nato pa po skalah, klinih, stopah, predvsem pa sam s seboj in daleč od ponorelega sveta do cilja. Zasluženemu postanku, obogatenemu s prelestnimi razgledi na spokojnost in grandioznost omenjenih okoliških vrhov, je sledil previden spust do planine Korošice. Če smo ves čas do takrat z lepotami Narave hranili duha, se je z bogračom tam nasitilo tudi telo.

Prešernost nadaljnje vrnitve je nekolikanj pokvarilo brnenje helikopterjev, ki je opominjalo na človekovo majhnosti, krepilo zavedanje minljivega in opozarjalo na edino ostalino našega Življenja – Naravo.

Srečanje vseh treh vej Iskrinih užitkarjev je bilo v prijetnem vzdušju Planine Podvežak, kjer smo s hvaležnostjo delili vse doživeto in občuteno: Naravo, plezanje, dnevno dogajanje v Klemenči jami, ljudi, prijateljstvo,….

V dolino smo se vrnili polni neopisljivih lepot Narave, prešerne volje in – kot se za konec prave planinske ture tudi spodobi – malček utrujeni.

Vsem nedeljskim gorohodcem en velik hvala za vse!

  1. Mojca Peternel

[1] Vera Pipal, Ojstrici. Planinski vestnik, 1988, št. 11, str. 489

 

Hits: 99