Ojstrc (Veliki Obir)

Živjo!!!!! (opis telegrafsko)
V nedeljo,17.8.14 je bil lep pohodniški dan P.d.ISKRA na dvatisočaka OBIR -2139m!!!!!!!!!!!!!!
Zgodnji prihod z avtobusom na sedlo Šajda -1069m
pot se vzpenja, nadaljuje….. vrh se bliža, a je še kar nekaj korakov….
vrh Obir, Ojstrc -2139m na vrhu pa zelo lepo, čudovit razgled daleč naokoli….
zaslužen počitek in malica v lepem, sončnem in toplem vremenu….
seveda tudi slikanje in razgledovanje……
pa še enkrat slikanje….. še slikanje…..
potem pa vračanje do Kapelske koče, malo počitka…… malo malice…..
pa malo plesa…. in pa naše pesmi, na ves glas, pa še vriskanje…….
pri povratku nabiranje gob za polne vreče…..
nato nazaj do avtobusa “Nered” in preko sedla Jezersko domov………
Hvala za lepo družbo in lep planinski izlet……..
Lep pozdrav Miran
Hladno, zaradi zgodnje ure še zaspano in v Ljubljani megleno, turobno nedeljsko jutro, ter ugodna vremenska napoved, sta obetala en lep planinski dan. In že ko smo v Vodicah vzeli na avtobus Nadjo in Klausa ter v Naklem Darko in Andreja, se je obet že uresničil. Pogled na vsa naša gorovja, ki so se počasi oblivala s soncem in katera je možno videti med vožnjo tja proti Tržiču in Ljubelju, je bil kot iz pravljice. Še več, bil je najlepša realnost, ki jo lahko doživiš le v živo, kajti »Pravljica le v knjigi še živi«, kot poje neka pesem.
V klepetu in spančkanju nekaterih, sta minili slabi dve ure vožnje do našega izhodišča sedla Šajda (Schaidasattel) na avstrijskem Koroškem, kjer se je začela naša pot v gorski masiv Obirja, ki leži v severnem delu Karavank, s ciljem osvojiti vrh Ojstrc (Hochobir 2139 m). Že pogled s sedla, na s soncem obsijano pogorje Košute, z mogočnim Košutnikovim turnom, je obetal nadaljevanje uživanja lepot v pogledih na ta prelepi delček naše matere Zemlje!
V dobri triurni hoji smo po poti opazovali hitro spreminjajočo se pokrajino, v klepetu obujali spomine na prejšnje ture v naših gorah in fotoaparati so bili stalno v akciji. Po prehodu gozdne meje pa se nam je že odprl pogled daleč naokoli. Občudovali smo pogorje Grintovcev, Košute, prepadno severno ostenje Kamniško-Savinjskih Alp, naše Julijce, kjer se je med dvoglavim Kravjim vrhom pokazal že rahlo v oblakih, tudi naš očak Triglav. Po prihodu na vrh, obsijan s soncem in množico planincev, ki so prišli gor po malo krajši poti, kot mi, pa smo tja proti severu lahko napajali poglede na avstrijska jezera, Celovec in vso njegovo kotlino z lenobno, zaradi neurij v prejšnjih dneh rjavo umazano reko Dravo. Žal so se na vzhodu že podili oblaki in pogleda na Peco nismo uspeli priklicati, smo pa zato ugledali Uršljo Goro tam daleč, pa Raduho in Olševo malo bližje. No, da ne pozabim – tisti s še dobrimi očmi – , pa smo videli na južnem obzorju tudi Snežnik in Učko, ter v ospredju čisto majčkeno Šmarno Goro in Krim.

Z masivom Obirja je v preteklosti povezanih kar nekaj dejavnosti. Tu je bilo nekaj objektov, na katere spominjajo le ruševine, kopali so svinčevo rudo. Zdaj je na vrhu mogočen lesen križ z napisom, ki ga ne bom omenjal, saj je za nas južjnake…..tako avstrijci….. pustimo to, vsak lahko izraža svoje mnenje.
Dobra ura užitkov na vrhu je prehitro minila in naša vodnika Jan in Marjam ter organizator Darko, so že »začeli peti svojo pesem«: Iskraši, oprtajte nahrbtnike, čez pet minut bo odhod v dolino!« Ko so to še nekajkrat ponovili, pa smo se le opravili dol. Spust v dolino je potekal čisto po drugi poti, mimo štrlečih zidov porušene Rainerjeve koče (2043 m), ki je nastala iz majhne rudarske kolibe in je bila v vseh Karavankah prva planinska postojanka. Še kar veliko korakov je bilo potrebnih, da smo dosegli Esenkappler Hutte , kočo na višini 1555 m, ]kjer smo se spet preoblekli, pomalicali in nekateri tudi naročili , tistega hladnega, rumenega, v vrčke natočenega. A ni se končalo le pri tem, kajti tam na robu omizij je eno dekle neumorno igralo na harmoniko, tudi slovenske ponarodele pesmi so bile med njimi. Tako se nam je odhod malo zamaknil, kajti naš Slavko je že pel ob spremljavi harmonike, mi pa vsi razposajeni, vriskajoči in plešoči, smo jima veselo pomagali…….še V dolini tihi smo zapeli……fotografi in kamere so delali s polno paro, vzdušje je bilo, kot da nastopajo Modrijani, ampak…..ja nič, takrat, ko je najlepše, se je treba posloviti!!!! Do avtobusa na Šajdi je bilo še ene dve uri spusta po gozdnih in travnatih pobočjih in ker smo ob poti nabirali gobe, nekaj lepih jurčkov je bilo prav za fotografiranje, ostali še večji in širokih klobukov, pa so tudi že črvičkom odslužili, se je čas hoje kar nekoliko zavlekel !
Domov smo se vračali skozi Železno Kaplo ter čez prelaz Jezersko, kjer smo ob jezeru naredili še daljši postanek za »ta lačne in ta žejne«, kjer so nekateri jedli »že izpeto« gobovo juho (to pomeni, da je imela le malo okusa po gobah). Zopet je bilo potrebno – kaj potrebno, obvezno – nekaj fotografiranja in……kar malce predivja vožnja našega šoferja v dolino, ki se mu je mudilo pravočasno zaključiti vožnjo v terminu, ki ga določa tahograf, je bilo vzrok nekaj slabostim udeleženk. Kljub vsemu smo varno oddali gorenjske pohodnike in srečno, žarečih obrazov, polni prijetnih vtisov in zaužitih lepot, v večernih urah prispeli domov.
Hvala organizatorjem, vodnikom, udeležencem vsem……, da smo preživeli še en lep dan našega življenja v planinskem druženju!
Vtise sem strnil FRANCI HRASTAR

Hits: 3