Olševa, Govca

Vožnja do izhodišča se je kar vlekla, eni od udeleženk pa je, zaradi obilice ovinkov, povzročala malce slabosti. Ko pa smo se končno le privlekli do parkirišča pod kmetijo Rogar, ki leži v mičnem hribovskem okolju, so bile v trenutku vse tegobe med vožnjo pozabljene. Do Potočke zijalke je pot, ki je sledila, bila prav enostavna. Hoja po mehkih tleh v zavetju gozda je, kljub vzpenjanju, bila osvežujoča. Neposredno pred vhodom v jamo smo si na leseni klopci na kratko oddahnili. Medtem, ko smo si večina privoščili prigrizek, sta dva, z malenkost več raziskovalne žilice, odšla v črno notranjost. Prazgodovinskih ostankov sicer nista našla. Je pa vseeno vela z njunih obrazov radost, ko sta potešila svojo radovednost. Ura je bila že 9.30.. Morali smo se podvizati, sonce je bilo vse višje in močnejše, rešilnih oblakov pa od nikoder. Po kratkih pripravah na zahtevnejši del poti smo krenili naprej. Zelo pozorno smo sledili stezi, ki se je ponekod nevarno vila nad strmim pobočjem. Ker je bila okolica polna  zanimivosti smo se večkrat ustavili. Nenavadne skalne oblike, avriklji, ki so tekmovali za naklonjenost občudovalcev, krasen razgled, so bili prava paša za oči. Pa še nekaj kratkih požirkov pijače se je prileglo. Da bi šli še čez Obel kamen, pa nam je elana, zavoljo vse višje temperature, kar malo zmanjkalo. Bo že vrh dovolj za danes, smo bili enoglasni. Do njega nas je, ko smo prispeli na greben, ločil le še lahek sprehod. Ker je dan prej deževalo se je, v umitem in jasnem vremenu, videlo zelo dobro in razločno. Posebno dražljive so bile severne stene Kamniško Savinjskih Alp in dolini, ki se zajedata v njihovo podnožje. Logarska dolina in Matkov kot. Pa mogočen greben Pece za našim hrbtom. In bližnja Raduha, ki se ponosno prsi nad najviše ležečo kmetijo Bukovnik. Pod nami pa cerkvica Sv. Duha kot iz pravljice.Kar slabo uro smo se zadržali na vrhu, kjer nas je,  skupaj z ostalimi planinci, bilo kak ducat. Pa ne, da bi nas zdelal vzpon, le tako lepo nam je bilo, da se kar nismo mogli odlepiti. Prihajali so novi planinci. Tudi oni so si želeli vrha, zato smo se morali posloviti. Samo še skupinski posnetek in poslovilne besede. Mirno in ubrano smo sestopili po poti vzpona. Na zahtevnejših odsekih, ko so nastopile težave, sem našemu Dušku nudil pomoč. Za ozadje pa je poskrbela Nena. Čeprav je sestop bil malenkost napornejši je vseeno potekal gladko. Pri jami, kjer smo spet napravili kratek postanek, je Dragan povedal kratko anekdoto o Mitji Brodarju. To je sin znanega raziskovalca zijalke Srečka Brodarja. In tudi srečno naključje, kako je do njunega poznanstva prišlo. Po kratkem, zanimivem klepetu smo odrinili naprej. Še dobro, da nas je kmalu pogoltnil gozd, kajti sonce je vedno bolj neusmiljeno žgalo. Pivo ali Radler je bilo še edino kar je zaposlovalo naše misli. Končno, sedeč ob mizi na lesenih klopcah na dvorišču pred hišo Rogarjevih, prvi požirki tako pričakovane pijače. Nič manj pa nam niso teknile tudi domače dobrote izpod rok prijazne gospodinje. Še nekaj besed smo dodelili današnji turi potem, ko smo se tako dobro okrepili. Tudi cerkvico Sv  Duha si ogledamo, je padla odločitev. Imeli smo srečo. Bila je odprta. Čeprav majhna, je bila njena notranjost prav nič skromna in impresivna, slikovita. Zunaj cerkvice smo se še enkrat zbrali, namenili še zadnje poglede proti Olševi in zaželeli srečno vrnitev.    Dušan Debevec

Klik na sliko za ogled albuma

Hits: 29